Spoštovani, imam nekoliko čuden problem. Že dolgo študiram, sem pri koncu, ampak se mi zelo vleče. Ocene imam nadpovprečno do zelo dobre, vendar vse skupaj traja in traja. Tu in tam opravljam kakšna priložnostna dela in vesela sem, če dobim kaj v svoji stroki. Problem je, da se mi vsako najmanjše delo zdi grozen napor. Začela sem delati na jezikovni šoli, imam po 2 uri dvakrat tedensko. Za eno srečanje se pripravljam deset ur in se mi uspe pripraviti le toliko, da mi časovno znese. Ko je treba uredit neka administrativna dela, začnem globoko dihat, postanem čisto nezadovoljna, delam si plan, kako naj se lotim stvari in na koncu mi uspe, ampak gre nekaj ur mimo za nekaj, kar bi nekdo drug naredil v 20 minutah. Sem zelo neproduktivna. Prav vse mi je težko narediti. Še vedno sem delno finančno odvisna od staršev, ampak dolgo ne bo šlo. Delam manj, kot dela povprečen človek, ki je zaposlen. Marsikdo bi rekel, da sem lena, ampak jaz včasih prav nič ne morem. Počutim se, kot da bi se vozila v prvi prestavi po avtocesti. Ničesar ne dohajam. Ne predstavljam si, da bom nekoč dejansko lahko bila finančno neodvisna in da bom celo skrbela za otroke (čeprav imam močno željo po otrocih). Potem si pa mislim: zakaj so me ustvarili? Nikogar nisem prosila za to. Brez vprašanj so me vrgli v ta svet in zdaj moram živet. Kako težko je to! Vam je moja težava znana? Imate morda kakšen predlog, kako naj se tega rešim. Za enkrat za terapevta nimam denarja. Vesela bom vsakega odgovora. Hvala