Spoštovana, glede na to, da so vzroki za nastanek lahko tako organski kot psihološki, se tudi v terapiji odločamo lahko za psihoterapevtsko ali za medikamentozno zdravljenje oziroma za kombinacijo. Odločitev je odvisna od intenzivnosti tikov, pa tudi od tega, ali tike spremlja še kakšna druga motnja (depresivnost, motnja pozornosti in koncentracije ...) oziroma predvsem stresni dejavnik. Pregled pri psihologu bo bolj razjasnil, kateri dejavnik morda prevladuje in na podlagi tega se bo tudi lažje odločiti, ali dajati zdravila ali začeti s psihoterapijo ali pa morda počakati, da zorenje opravi svoje. Tiki pri otrocih so lahko tudi normalen razvojni pojav, ki pri večini izzvenijo sami od sebe, pri nekaterih pa postanejo kronični. V večini primerov so psihogenega izvora, včasih pa je v ozadju tudi organska predispozicija. Pogosto pojavijo se pri tistih otrocih, ki ne smejo izražati negativnih občutkov (npr. jeze do staršev, razočaranja, nezadovoljstva) ali se ne zmorejo uveljaviti. Čustveni dejavniki, ki sprožijo pojavljanje tikov so različni: stresne situacije, rojstvo sorojencev, konfliktni odnosi v družini, pretirane storilnostne zahteve staršev… Pojav tikov pri vaši hčerki v stresnih situacijah bi morda opozarjal prav na ta dejavnik (razočaranje, ker fant ni prišel, težave s sošolko…). Včasih starši v prizadevanju, da bi svojemu otroku zagotovili čim boljše življenje, od otroka pričakujejo in zahtevajo več, kot otrok zmore. Otrok se tem pričakovanjem ne zmore postaviti po robu, stisko ob tem pa lahko izraža tudi skozi tike. Glede na to, da ste precej neučakani pri tem, da bi čim prej odpravili simptome (npr. z zdravili) vas moram opozoriti, da boste potrebovali še veliko potrpljenja in časa, če boste hoteli ustrezno pomagati hčerki, saj hitrih rešitev ponavadi pri takih težavah ni. Vaša neučakanost lahko zanjo predstavlja celo dodaten stres. Počakajte torej na pregled pri psihologu, glede zdravil pa se posvetujte z nevrologom, saj jih psihologi ne predpisujemo. Pazite nase,