Spoštovani! Sem ženka 47 let, mati dveh otrok (14 let in 19 let) in s partnerjem, očetom otrok. Živim v ločenem gospodinjstvu s partnerjevimi starši (oba blizu 90 let), a v isti hiši. Imam dobro, a slabo plačano službo. Če bi želela opisati moje življenje, bi z lahkoto napisala knjigo. Zelo žalostno. Prišla sem do točke, ko ne morem več !!!!!! Vsa leta delam, diham in živim za "svoje" bližnje,se jim razdajam, a me nihče ne upošteva in ne spoštuje, verjetno tudi ne mara. Isto je v službi. Partner me je tudi nekaj let diskretno, potem pa že kar očitno varal. Trpeli smo vsi. Jaz in otroka. Pa sem zaradi ohranitve družine pregazila tudi ta kup gnoja. Stanje se je umirilo, a jaz se nisem. Ker sem edina v hiši, ki želi red, se mi zoperstavljajo vsi, tudi otroka. In tudi onadva znata biti zelo nesramna. Imam ju vseeno srčno rada, saj nista vedno zlobna, a me zelo boli. Zaradi vsega naštetega in mnogo zamolčanega TRPIM. NE MOREM VEČ. Poskušala sem vzeti življenje v svoje roke, a imam preveč zavor okoli sebe. Večkrat sem želela narediti konec, a sem vedno zadnji trenutek našla nek izgovor, da tega nisem naredila. Pred leti sem imela že tudi infarkt. Nabralo se je preveč hudega. Začela sem pa piti. Problemov s tem nisem nič rešila, morda le še povečala. Sovražim se tako, a ne znam drugače naprej. Ali mi lahko kako pomagate?