Imam sina starega 10.5 let. Od vstopa v šolo imamo težave z učenjem, pa ne da bi se težko naučil, temveč z nezanimanjem. Kadar se je hotel naučiti ali narediti nalogo je to naredili, čez pet minut pa ni poznal niti številk. Razlaga za tako početje je bila vedno da je še otročji, socialno nezrel in da potrebuje čas. Tako sem mu stala ob strani , mu pomagala in spodbujala pri nalogi in učenju, v vsakdanji veri, da bo postal pri tem samostojen. Vendar ni tako. Sedaj smo v petem razredu, a ni nič boljše, temveč slabše. V otroku se je nabrala ena sama jeza. Kar naredi naredi z jezo. Vsako stvar mu je potrebno reči parkrat. Učni uspeh je začel padati, ker se noče nič učiti.Dokler sem sedela z njim in se učila je še kar bilo. Dobival je dobre ocene. A letos ga nikakor ne morem pripraviti do učenja. Tudi , če dobi kazen mu to kaj dosti ne pomeni. Tudi nagrada ga nič dosti ne motivira.Včasih se sprašujem ali sem jaz naredila kaj narobe, da je otrok tak, ali je morda kaj bolan (ščitnica, kaj drugega) hiperaktiven, ali avtist? Vse sorte mi roji po glavi, ker se vrtimo v začaranem krogu. Prebiram razne članke in v vsakem najdem nekaj v čemer delno prepozna svojega otroka. Vedno obljubi, da se bo potrudil, a potem imam občutek da mu to nekako ne uspe v celoti, ampak samo za kratek čas.Zna se že tako odraslo pogovoriti, in ve da naredi narobe, tudi žal mu je, vendar o posledihca nikoli ne razmišlja prej, ampak takrat ko do tega pride. Včasih se mi kar zasmili, ker ne vem ali je bolezen ali lenoba.Za vsak uspeh ga pohvalimo, veliko se z njim pogovarjamo, povemo, da ga imamo radi. V njem je pa še vedno ena sama jeza, upor, nezanimanje. Zelo pa potrebuje pozornost in objem. Pri učenju ni dolgo na miru, tudi v šoli ima težave s koncentracijo . Drugače pa je zdrav in prav prijeten fant. Prosim Vas za kakšen nasvet ali pomoč, da bo njemu in nam življenje lažje. Hvala. Zaskrbljena mamica