Vprašanje
Totalna prostaktomija ali cistektomija s totalno prostaktomijo vred z vgraditvijo neovezike sta glede pooperativnega reguliranja uriniranja dva različna kirurška posega. Kateri fiziološki regulatorji uriniranja so v prvem in drugem primeru prekinjeni oziroma izločeni iz funkcije uriniranja in kaj lahko takšna različna pacienta pričakujeta glede pooperativne regulacije kontinence? V obeh primerih pacienta lahko računata na zunanjo zapiralko. V kakšnem obsegu in čez koliko časa po operaciji lahko pričakujeta kontinenco in v katerem odstotku (%) je uspešna, ali pa je odvisna tudi od nestabilnosti nevrovegetativnega sistema, vagotonije?
Hvala za odgovor.
A.S.
Odgovor
Razlika med posegoma je le v tem, da pri cistektomiji lahko brez skrbi ohranimo večji krn sečnice, saj je pri prostatektomiji, ki jo delamo zaradi raka na prostati, ob tem večja verjetnost, da pustimo tudi rakavo tkivo. Prav imate kar se tiče zunanje zapiralke, poleg ohranitve le te ( kar dosežemo z ohranitvijo dobrega krna sečnice ), pa vplivajo na ohranitev kontinence še lokalne razmere pri sami operaciji ( včasih raste prostata izrazito pod sramno kost in praktično vrašča v zunanjo zapiralko ), morebitne krvavitve v tem predelu med operacijo ( s šivanjem ali kauterizacijo lahko poškodujemo zapiralko ), pa tudi stanje zapiralke pred posegom ( lahko je oslabljena že prej, pa se to zaradi prisotnosti prostate ne izrazi ). Več uhajanja vode je po operacijah prostate, saj so pritiski v naravnem mehurju večji kot v tistem, ki ga naredimo iz črevesa in se pojavlja v do 25%. Stanje se popravlja do enega leta, če je izrazito uhajanje prisotno še naprej, imamo nekaj metod zdravljenja ( zatesnitev s kolagenom, podpornim trakom, umetni sfinkter ).
Preberi še
Dejan Bratuš, dr. med.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV