Spoštovani, sprememba v sinovem vedenju ima lahko vrsto vzrokov, večina pa jih pa verjetno posledica tega, da je vaš sin zaradi nečesa v stiski. Upor je najprej lahko čustven odziv na objektivno spremembo v življenju (npr. izguba pomembne osebe, ločitev, selitev, rojstvo sorojenca, sprememba šole…) ali pa na čustvene spremembe (npr. koflikti ali poslabšanje odnosov v družini). Drug razlog je lahko (neustrezno) soočanje z vrstniki, saj se ti v šoli ponavadi ne prilagajajo pričakovanjem ali zahtevam posameznika, na kar se vaš sin odziva z jezo in uporom do odraslih. Vrstniki v tem obdobju namreč postanejo za otroka najpomembnejše socialno okolje, oblikujejo se vrstniške skupine, otrok pa ocenjuje svoje mesto v njih v primerjavi z drugimi. Če otrok ne zmore iz različnih razlogov ustrezno stopati v socialne interakcije, se ponavadi odziva obrambno. Na to bi lahko kazalo to, da odgovornost išče pri drugemu. O tej možnosti lahko obširneje preberete v odgovoru na vprašanje Otrokovo dojemanje smrti in izražanje jeze. Naslednji možni razlog je, da se vaš sin morda srečuje z nasiljem med vrstniki, za katerega si ne upa povedati, pa svojo stisko izraža skozi upor do tistih, od katerih pričakuje zaščito. Prav tako je mogoče, da je v stiski, ker se čuti preobremenjenega ali kaj podobnega. Možen razlog pa je tudi ta, da se v obdobju prepubertete in pubertete v otrocih začnejo normalno pojavljati močni impulzi po osamosvajanju (separaciji) in avtonomnosti, ki se pogosto pokažejo skozi upor avtoritetam. Upor ni seveda še samostojnost, ampak le kontraodvisnost, vendar je to lahko začetek poti dokončnega oblikovanja samostojne identitete. V vsakem primeru ne kaže drugega, kot vztrajati v pogovorih tako dolgo, da bo postal jasnejši vzrok za spremembo, nato pa ustrezno pomagati sinu pri reševanju stiske. Če pa gre za »normalno« pubertetniško osamosvajanje, je potrebno s strani odraslih veliko strpnosti in razumevanja za ta proces. Pazite nase,