Spoštovana, Taščine besede so vas zmedle, ker ste jih doživeli kot izraz hude stiske, še zlasti zato, ker ne tast in ne vaš mož ne reagirata nanje. Ali ste morda pomislili, da jo onadva poznata morda bolje od vas in da sta se pri nudenju tovrstne pomoči mami in ženi morda že opekla? Slišalo se bo nenavadno, a nekateri ljudje, ki se močno trudijo, da bi pomagali drugim, to počnejo tudi zaradi sebe in bi bili v še večji stiski, če ne bi imeli komu pomagati. Čeprav je na videz paradoksalno, vendar pa oni sami potrebujejo občutek, da so nekomu potrebni, da se lahko počutijo varno v odnosih in zato, da sebe vidijo kot dobre, ustrežljive. Zaradi te svoje potrebe si naložijo veliko, včasih tudi preveč. Potem se pritožujejo, da so preobremenjeni, vendar pa bi se znašli v še hujši stiski, če jih ne bi nihče prosil za pomoč. Zato ne znajo reči ne. V bistvu gre za to, da taki ljudje bližnje najprej razvadijo, potem pa se pritožujejo, da so razvajeni. Pritoževanje je del tega cikla in je namenjeno zgolj razbremenjevaje notranjega konflikta med željo, da bi ustregla in bila ( v svojih očeh) dobra mama ter med željo, da bi drugi videli njeno žrtvovanje in jo za njega pohvalili. Pri tem včasih sicer uporabljajo zelo dramatične izraze. Torej , če bi vi poskušali namesto vaše tašče postavljati meje njeni pomoči, bi se ta na koncu jezila na vas, stvari pa bi šle enako naprej. Pomoč drugim je za vašo taščo nekaj takega, kot alkohol za zasvojenega. Ne more brez njega, a ker ima zaradi tega težave, jih rešuje z novo dozo. Skratka, pritrdila bi vašemu možu, da se ne vpletajte, saj boste na koncu vi potegnili kratko. Lep pozdrav,