Pozdravljeni, na Vas se obračam z upanjem, da ste prvi korak do rešitve. Stara sem 38 let in že več kot 10 let se borim z stisko in občutkom osamljenosti. dvakrat sem pristala na antidepresivih, pa nimam občutka, da je to kaj pomagalo, saj sem se po opustitvi terapije prej ali slej vrnila na dno. Zadnjih nekaj let sem se trudila z pozitivnim pristopom, iskanjem svetlih točk, zakopala sem se v obveznosti in skrb za druge, ker sem mislila, da ne bo časa za samopomilovanje. Po 10 letih skrbi za dve obnemogli osebi, sem sedaj ostala sama. V manj kot 2 letih sem doživela 4 smrti v krogu mojih ljubih in zdaj ne gre več. Veliko iščem vzroke, analiziram vzorce, pa ne najdem odgovora zakaj se vračam. Sorodstvo se ves čas giblje v moji okolici, vendar me ''popravljajo'' bolj z kritiko in dokazovanjem sebe pred mano, kot pa da bi kdo res slišal. Po konkretnem premisleku sem ugotovila, da živim med ljudmi, pa brez realnih stikov z komer koli, dobro in varno se počutim samo ko sem sama, nimam več volje ne veselja do česar koli, čez dan se privlečem le z muko. Ob smrti bivšega pred nekaj dnevi sem spoznala, da že 21 let živim v razmerju, iz katerega je on odšel pred 11 leti (našel srečo in ustvaril družino, medtem ko sem jaz čakala na drobtinice, ki jih ni bilo). Želim si druge priložnosti za srečo, pa me je strah ljudi, bolečine; tudi ene dobre lastnosti na sebi več ne vidim, da bi se je lahko oprijela. Letos sem bila sprejeta na doktorski študij, sem upala da me bo to izvleklo, ker je bil moja velika želja, po tej zadnji smrti pa je tudi to zvodenelo. Prosim svetujte mi, kako bi se s vsem tem spopadla s tem, da ne bi bila rešitev spet začasna, ker se bojim, da sem ob vsakem povratku globje. Sem iz okolice Ptuja, če morda veste za koga, s komer bi se lahko pogovorila. Najlepša hvala, LP, Mateja