Pozdravljeni.Stara sem 19 let in pravzaprav sploh ne znam opisati svojega problema.Strah me je samote in nekako tudi teme.18 let sva bili z mami sami,vedno je bila z mano,zato sem nanjo tudi zelo navezana.Mogoče celo še preveč.Sedaj pa si ji mami našla partnerja.Sem zelo vesela zanjo in jo podpiram,vendar sem sedaj večkrat sama doma.Vsako soboto prespi pri njemu jaz pa ostanem sama doma.In takrat me je strah.Spim vedno v dnevni sobi pri prižgani televiziji,saj me je strah pravzaprav vsakega šuma.Vem da je vse v moji glavi,vendar si ne morem pomagati.Takrat začnem tudi preveč razmišljati,o tem kako sem sama in s tem si velikokrat dam preveč opravka.Že od nekdaj o vsaki stvari preveč razmišljam in se težko vključim v družbo.Imam malo prijateljev in predem kamorkoli grem imam v glavi milijon dvomom in izgovorov zakaj ne bi šla.In pogosto me strah pred nečem novim tudi premaga in ostanem doma.Nekako se tu,z mami počutim najbolj varno.Ko sem sama mi gre na jok,počutim se zares osamljeno,da nisem del ničesar in vse kar si želim je da bi bil nekdo tu,najraje mami.Vsa sem napeta in pravzaprav občutka ne znam opisati..Strah me je da bo vedno tako.Da me bo to stalo česa v življenju,saj sem težko sama,težko grem od doma in bojim se kaj bo zaradi tega v prihodnosti.Ne predstavljam si da bi kdaj morala živeti sama.