Spoštovana! Moje vprašanje bo daljše. Vseeno upam, da mi boste utegnila odgovoriti. Ker se že dolgo časa "spravljam" pisati, mi bo tudi kasnejši odgovor prišel zelo prav. Sem srečno poročena in mamica treh otrok. Velik je že v puberteti, srednji otrok prehaja v njo, tretji otrok pa ima še nekaj let do tja. Z možem se odlično razumeva in tudi v službi imam odlične delovne pogoje. Na pogled vse lepo, prav in popolno. Problem pa so moji možgani, moje misli in zavest. Od kar sem v tretje rodila, se strašansko bojim vsega. No, ne ravno bojim ... opazila sem, da svoje otroke zelo omejujem pri določenih igrah, situacijah ... ker v vsaki stvari, dejanju naredim zaključek črnega scenarija. Npr.: starejši otrok želi s kolesom na igrišče pred svojo šolo (star je 14 let), pa si ga ne upam pustiti, ker me je preveč strah, da bi ga povozil avto oz. Bog ne daj, da bi se mu kaj zgodilo. Ali pa ima ob sobotah tekme in zgodaj vstanem, da ga peljem dve postaji od doma (lahko bi šel z avtobusom), pa me strah pred tem, da če bi se mu kaj zgodilo, da si ne bi nikoli odpustila. Ti strahovi so čedalje močnejši in včasih ponoči, ko sem sama s svojimi mislimi enostavno ne morem zaspati. Srce mi začne močno razbijati, dihati začnem težje ... moram vstati, si obraz umiti s hladno vodo in si sama sebi v ogledalu povedati, da moram nehat pretiravat. Misli mi včasih tako odplujejo, da postanem neizmerno žalostna - jokanja pa si ne dopustim, ker mi tako ali tako ne bi pomagal. Enkrat sem že govorila s svojo zdravnico. Dala mi je napotnico za psihiatra - vendar nikoli nisem šla! Zdaj pa počasi čutim potrebo po tem, da bi se morala z nekom pogovoriti! Vesel december želim in hvala za odgovor! Morda še to, ljudje me poznajo kot eno najbolj nasmejanih oseb, vedno pozitivno naravnano in sploh vedno pozitivne energije. Moja krinka veste!