Star sem 31 let. Zaposlen, na odgovornem mestu, svoje delo obožujem, s sodelavci se zelo štekam in imam fantastičen krog prijateljev. Delo je razlog za stres, ki pa sem ga dlje časa dobro obladoval. Sem garač in denar si služim že od mladosti. V nekem trenutku je prišlo do manjših problemov, predvsem v moji zvezi, pa s starši – ampak nič tragičnega. Točno pred letom dni sem začel čutiti cmok v grlu, utrujenost, zbadanje pri prsih – kar se je pojavljalo postopoma. Sledi pregled pri zdravniku, vse preiskave – zdrav kot dren! Zdravnica mi predpiše Helex za pomiritev, pomaga. Nato se zadeva ponovi, v službi na sredi pomembnega sestanka doživim panični napad. Ker sem bil o tem nepoučen sem sprva mislil, da me je infarkt. Vnovič dobim Helex in napotnico za psihiatra. Vmes opravim zdravniški pregled za službo, z menoj je vse ok! Čakanje na psihiatra je trajalo 2 meseca, v tem času sem obvladoval slabo počutje in zbadanje... s Helexom – panični napad v resni obliki se ni več ponovil, res pa je, da sem čutil zbadanje pri srcu, na trenutke tudi težji cmok v grlu… ob brskanju po internetu sem spoznal, da sem tesnoben. To potrdi tudi prvi obisk pri psihiatru. Dobim Asentro in poln optimizma hitim v poletje. Poletje je blagodejno vplivalo name, kot vedno. Počutje enkratno. Razen stranskih učinkov Asentre, ki so mi kar uničili počitnice. Sklenem prenehati z jemanjem, saj stranski učinki po treh mesecih niso minili, padel je tudi libido, kar je (deloma) tudi vzrok, da sem se oddaljil od zveze, v kateri sem bil 2 leti. Ta razpade tik pred koncem poletja. Nisem dobro prenesel, mislil sem, da me bo konec. Shujšal sem 13 kg, popustil na vseh področjih. Dobim Wellbutrin 150mg. Ta me nekako drži gor ves september. Začetek oktobra prinese oživitev zveze in jaz sem najsrečnejši človek. Preneham z jemanjem AD-ja, ne da bi se posvetoval s psihiatrom. Počutje super. Zveza je ok, služba je ok… nič mi ne manjka. Razen določenih skrbi, ki jih imamo najbrž vsi ljudje. Pa nekaj nerazčiščenih stvari s starši. Mislim, da je moja tesnobnost mimo. Začnem se ukvarjati s športom, pozitiven v zvezi in tako naprej. Konec oktobra me ponovno prične zbadati pri srcu. Nič hudega, a ravno toliko, da postanem nervozen, da me začne skrbeti. Zakaj spet zbadanje? Zakaj? In od tu naprej vse slabše. Tesnobnost je nazaj! Kljub vsemu, kar sem že slišal, da torej tesnobnost v osnovi ni smrtno nevarna, se bojim, da bom umrl. Kaj če me ponovno zadane tisti »infarkt«, ki je bil v bistvu panični napad? A bom to prenesel, se sprašujem? Vsaka telesna sprememba me vrže iz tira. Ponovno uveden Wellbutrin, tokrat 300mg. A po pričetku jemanja je tesnobnost vse večja. Glavoboli, utrujenost, zbadanje pri prsih. Psihiater me pomiri, da so to stranski učinki, ki bodo mimo (to piše tudi v navodilih) in naj vztrajam. Po dveh tednih enako. Sem kot cunja. Psihiater se odloči, da zmanjšava na 150mg. Se strinjam, počutje je spet boljše in spet dobim energijo. Od tega je sedaj 14 dni. Veliko volje, spanje je super, glavobolov ni. V tem času se resda bolje počutim, vendar me (predvsem zvečer) spet daje tesnoba in zbadanje pri prsih. Včasih tudi čez dan, predvsem v primeru, če je dela veliko ali imam pomembno delo. Ker me to spet »vrže s tira« je ta občutek zbadanja vedno večji. Zato vzamem Helex in čez nekaj minut je vse ok. Zvečer zaspim. Zjutraj sem kot prerojen in čez dan sem poln energije in načeloma težav ni, razen tu in tam piskanje v ušesih, ki je stranski učinek, a se ne pojavlja pogosto. Zvečer pa spet tesnobnost in zbadanje… Kaj naj storim? Psihiater mi je zelo pomagal, navdal z optimizmom in mu verjamem. Vseeno bi želel drugo mnenje. Naj vztrajam, kot pravi moj psihiater in bo vsak dan bolje in bolje? Ali si delam le še več škode? Ali bo stranski učinek anksioznosti (če to je) izginil? Ali je tesnobnost še vedno večja od učinka zdravila in bo to s časoma drugače? Kaj menite vi? Naj omenim, da je težava z zbadanjem obvladljiva, vendar me spravlja v slabo voljo in posledično še večjo tesnobnost. In ne vem, bo tega konec? Bo Wellburtin pomagal ali s tem zdravilom izgubljam čas? Zdi se mi, da me celotna situacija sili k razmišljanju, da je z menoj nekaj narobe in da bom jutri umrl. In ta razmislek me dela še dodano tesnobnega. A kaj naj naredim? Rad bi bil vseved in ugotovil, ali naj z Wellburtinom nadaljujem, a to je žal nemogoče. Zato mi ne preostane drugega, kot da zaprosim za vaš nasvet. Nik