Spoštovana, Starši se na jezo in upor svojih otrok večkrat odzivajo prizadeto in jezno, kot da otroci ne bi smeli kdaj pa kdaj čutiti jeze do staršev in jo (na socialno sprejemljiv način) tudi izraziti. Zadirčnost in upiranje vaše desetletne hčerke zagotovo kažeta na to, da je vaša hči zelo jezna na vas. Ponavadi so izbruhi jeze v predpuberteti in puberteti rezultat dolgoletnih odnosov med otrokom in starši, ki jih otrok doživlja kot boleče zanj. Čisto mogoče je, da hči doživlja vajin odnos do nje kot preveč nadzorujoč in vdirajoč. Prav mogoče je tudi, da je njeno doživljanje z njenega vidika ustrezno. Če na primer pogledamo prekomerno težo otroka. je ta najverjetneje posledica prevelikih količin hrane glede na potrebe otrokovega organizma. Za to je možnih več razlogov, a najpogostejša sta dva: prvi je, da starši določajo, katera hrana in v kakšnih količinah je ustrezna za otroka (in ga tako hranijo preveč), drugi pa ta, da je otrok navajen da mu hrana (zlasti slaščice) služijo za pomirjanje čustvenih stisk. V prvem primeru bi to pomenilo da starši ne upoštevajo otrokovih realnih potreb po hrani (vdirajo skozi njegove meje), v drugem pa, da je določeno vedenje staršev povzročalo otroku čustvene stiske, ki se jih je naučil pomirjati s hrano. K temu pogosto prispevamo starši sami, če otroku, ki joče ali se jezi, ponudimo tolažbo v obliki bonbončka ali piškota. Če tudi v drugih primerih starši ravnamo tako, da »določamo«, kaj je za otroka dobro in koristno, ne da bi upoštevali tudi realne otrokove potrebe in želje, to otroka spravlja v veliko stisko: bolečina ki mu jo s tem povzročamo v njem budi jezo do staršev ki pa si je ne upa izraziti, da ne bi izgubil njihove naklonjenosti. Na koncu ta jeza prihaja na dan kot izbruhi in upor. Tak otrok se ponavadi v družbi vrstnikov vede na tri načine. Prvi je, da se vede tako, kot se vedejo do njega starši: skuša jih »komandirati« in pričakuje da se mu bodo prilagajali njegovim zahtevam in željam, zato ga vrstniki zavračajo. Drugi pa je ta, da si jim, ker ga je strah, da ga bodo tudi ti »komandirali«, ne upa približati in se zapira pred njimi. Tretji pa je da se povsem podredi vrstnikom in se jih pretirano oklepa, kar vrstniki spet lahko zavračajo. To so ponavadi težave, zaradi katerih se otrok težje vključuje v družbo vrstnikov, teža je le redko razlog za socialno izoliranost. Najpomembneje je torej, da skupaj z vašo hčerko pogovarjate in ugotovite, kaj jo v vaših medsebojnih odnosih spravlja v tako močno stisko, ki se kaže kot jeza in upor. Dovolite ji, da o svoji jezi spregovori, ne da bi bila zavrnjena (ne da bi se zato vi jezili nanjo). Običajno se za uporniškim in jeznim vedenjem skriva veliko stiske, bolečine in strahov, o katerih otroci težko spregovorijo, ker se bojijo, da bo to razžalostilo, prestrašilo ali razjezilo starše. Pomagajte ji najti sprejemljive načine, kako naj svoje občutke izrazi. Poskusite brez jeze sprejeti dejstbvo, da tudi starši s svojim vedenjem lahko jezimo, prestrašimo in prizadenemo svoje potroke, saj nismo popolni. Čim bolj jo tudi vzpodbujajte jo k samostojnemu odločanju in izbiranju, morda za začetek prav pri tem, kdaj in koliko je lačna. Če pa bi se vaši medsebojni konflikti tudi po teh pogovrih stopnjevali, poiščite pomoč razvojnega psihologa ali psihoterapevta, ki je specializiran za delo z otroci. Pazite nase,