Spoštovani, Ko ste pred šestimi leti spoznali vašo partnerico, s katero zdaj 'pričakujete otroka, sem prepričana, da ste bili po dveh tednih poznanstva prav tako zaljubljeni in prepričani, da je ona tista, s katero boste lahko srečni v življenju. Po nekaj letih pa ste skozi medsebojno spoznavanje ugotovili, da jo danes vidite in doživljate precej drugače, kot ste jo takrat. Vaše nove znanke po tako kratkem času ne morete zares poznati in čez nekaj mesecev ali let, ko bi se bolje spoznala, bi jo zagotovo videli v drugačni luči, kot jo vidite ta trenutek. In morda bi tudi zanjo ugotavljali, da ni tako idealna za vas, kot jo vidite zdaj. Na začetku vsakega človeka idealiziramo, v resnici se zaljubimo v to idealizirano podobo, predstavo, ne pa v človeka, takega kot je, ker ga v resnici sploh ne poznamo. Bolj kot poznamo človeka, bolj moramo naše idealizirane predstave, ki smo si jih ustvarili na začetku, soočati z realnimi lastnostmi tega človeka. Bolj se naše predstave razlikujejo od resničnosti, težje ohranimo čustveno navezanost. Če pa nam to uspe, pravimo, da smo iz zaljubljenosti prešli v ljubezen. Zaljubljenost torej pomeni, da smo zagledani v naše idealizirane predstave o drugem človeku, ljubezen pa to, da ga imamo radi takega, kot v resnici je, ko smo ga že spoznali v različnih okoliščinah. Preden sprejmete kakršnokoli odločitev, bi bilo modro premisliti, ali je vaša nova znanka v resnici tako idealna, kot si vi v tem trenutku predstavljate, a je v resnici sploh ne poznate (pa tudi ona vas ne).. Drugo vprašanje, ki se poraja ob vaši zgodbi, pa je, ali ste se morda prestrašili odgovornosti ob dejstvu, da s partnerko pričakujeta otroka. Je morda zaljubljenost le »izgovor«, da bi se umaknili pred novimi življenjskimi nalogami? Ste si otroka sploh želeli? Ste si želeli skupnega življenja ali pa ste se zanj odločili, ker je partnerka noseča? Če si morda niste želeli otroka, bi se na vašem mestu vprašala, kako bi lahko v svoje življenje (poleg vašega lastnega) čustveno sprejeli še dva otroka svoje nove znanke. V vsakem primeru je prvi korak temeljit pogovor z vašo partnerko o prihajajočem otroku in o bodočnosti vajine zveze. Dobro bi bilo, da bi odkrito spregovorili o vaših morebitnih strahovih in pomislekih glede otroka in skupnega življenja. Včasih postane naš strah pred spremembo, pred novimi odgovornostmi, manjši, ko se o njem s pogovorimo in pretehtamo tudi morebitne pozitivne plati, ki jih prinaša odraslo življenje. Pazite nase,