Spoštovani, Izguba bližnjega človeka je sama po sebi boleča in težka izkušnja, ki temeljito pretrese naše življenje. Proces žalovanja nam pomaga to izkušnjo sprejeti in omiliti najtežje občutke. Običajno poteka v štirih fazah, ki jih citiram po članku Nade Kus, univ. dipl. psih., specialistke klinične psihologije in sicer: (1) Šok in čustvena otopelost traja od nekaj ur do enega tedna in je običajna reakcija na smrt. Človek se počuti omamljenega, zbeganega, nemočnega in izgubljenega. Lahko se pojavijo tudi telesne težave. V tem obdobju žalujoči ne verjame povsem v resničnost dogodka, kar je, kratkoročno gledano, dober zaščitni faktor. V tem obdobju gre življenje na prvi pogled dalje, kot da se ni nič zgodilo. Žalujoči opravijo pogrebne obveznosti. To fazo nekateri avtorji poimenujejo s športnim izrazom "time out", ker se žalujoči počutijo, kot da bi bili za nekaj časa izklopljeni iz realnosti. Obdobja miru in zatišja so pogosto prekinjena z izbruhi jeze, tesnobe, nemira, napetosti in zaskrbljenosti. (2) Protest in hrepenenje pomenita obdobje intenzivnih čustveni reakcij, hude notranje bolečine, ko se žalujoči šele zares zave izgube. Ta faza traja od dveh tednov do treh mesecev. V tem času žalujoči išče umrlega, hrepeni za njim, se ukvarja s pokojnikovimi oblačili in z drugimi njegovimi predmeti. Vse to spremljajo burna čustva, jok, krčevito ihtenje, huda razdražljivost in nemir, tesnoba, panika in mnogo telesnih težav: sprememba apetita, motnje spanja, različne bolečine. (3) Brezup in dezorganizacija pomenita tretjo fazo, ki običajno traja od nekaj mesecev do konca prvega leta po smrti. Žalujoči se dokončno zave dokončnosti izgube, kar spremljajo pogosto še bolj rušilna čustva kot v prejšnjem obdobju. Pojavijo se občutki brezizhodnosti, nadaljujejo se telesne težave, ki se stopnjujejo. Žalujoči je umaknjen iz svoje običajne družbe, prevevajo ga obup, tesnoba, razdražljivost, jeza in občasno občutki krivde. (4) Izboljšanje - reorganizacija pa je oznaka za četrto fazo, v kateri žalujoči dokončno sprejme dejstvo, da umrlega ni več. Običajno se depresivno razpoloženje po dobrem letu dni prične umikati. Človek postane bolj iniciativen, družaben, sprejme nove obveznosti, dvigne se energetski nivo. S koncem te faze žalovanje sicer še ni nujno povsem zaključeno, poslabšanja razpoloženja se pogosto pojavijo zlasti ob pomembnih družinskih obletnicah in podobnih dogodkih. Celoten proces žalovanja običajno traja od pol leta do dveh let, odvisno od intenzitete navezanosti. Včasih človek žalovanja ne more uspešno zaključiti, saj se ne more sprijazniti z izgubo in se soočiti z njo, pač pa jo zanika in živi naprej, kot da se mu ne bi nič zgodilo. Nekateri skušajo na vse načine ubežati svojim občutkom, drugi razvijejo enake bolezenske znake, kot jih je imel umrli in se panično bojijo lastne smrti, tretji kronično žalujejo in se sploh ne želijo vrniti v običajne aktivnosti. V takih primerih je pogosto potrebna pomoč. Proces žalovanja pa je otežen tudi v primeru, da je povezan s travmatičnim dogodkom, kot je v vašem primeru nenadna smrt. V vsakem primeru bi bilo priporočljivo s psihoterapevtom predelati boleče občutke in omogočiti izpeljavo procesa žalovanja, ki je pravzaprav proces čustvenega poslavljanja in zaključevanja odnosa z izgubljenim človekom. Zastoj v procesu žalovanja, kakor tudi nepredelani občutki ob smrti (občutki krivde, nemoči, jeze...), lahko privedejo celo do depresivne motnje, kakršna se morda že nakazuje pri vas. O depresivni motnji si lahko več preberete TUKAJ . Če se bodo depresivni občutki, ki jih navajate (npr. … Včasih si prav zaželim, da bi lahko "odšla" k njemu..), nadaljevali ali celo stopnjevali, se pogovorite s psihologom ali psihoterapevtom, da raziščete, kaj vam brani izpeljati in zaključiti žalovanje. Pazite nase,