Pozdravljeni! pišem vam, ker ne vem več na koga naj se obrnem. stara sem 20 let. nedavno me je po več kot treh letih dolgi zvezi zapustil fant. svet se mi je zrušil, enostavno nisem mogla verjet. res je, da sva pred tem imela malce težje obdobje, prepirala sva se, kar sem naredila ni bilo prav, enostavno šlo je navzdol. kljub temu pa sem upala (kot vsakič do zdaj), da me bo spet poklical in da se bova pogovorila. pa tokrat ni tako. rekel je, da mu ni več to to in da si želi biti sam. to je zame bilo nekaj najhujšega, kar se mi lahko zgodi. morda vam deluje nekoliko pretirano vse skupaj, češ: saj ima komaj 20let in je še zelo mlada.to je bila prva zaljubljenost in bo kmalu minilo...pa ni tako! s tem fantom sem imela velike načrte.ljubila sem ga bolj kot vse na svetu, vse sem poskušala, da bi nama bilo lepo.in vendar sem na koncu doživela tragičen konec. od takrat enostavno ne vem več kaj naj. ne morem se učiti (pa je ravno izpitno obdobje), občasno poslušam žalostne pesmi, ki vse skupaj le še poslabšajo...imam sicer obdobje(nekaj dni) ko sem čisto v redu in si rečem: "ok, konec je. pač tako mora biti."po eni strani mi tudi vsi govorijo, da se kar dobro držim, vendar je to le navzven. v sebi še vedno vsak dan pomislim nanj, sprašujem se zakaj je moralo tako biti, če se on kaj spomne name, tudi jočem ko sem sama...velikokrat zjutraj ko se zbudim sem zelo razočarana ker ga sanjam in ko se prebudim kar nekako čakam njegov sms. pa me potem vse spravi še bolj v slabo voljo, ker se zavem, da sporočila ne bom več nikoli dobila. zahvalim se lahko edino svojim prijateljicam ki mi stojijo ob strani in mi pomagajo skozi to...vendar težava je v tem, da se bojim, da tega ne bom nikoli prebolela. že ko se spomnim vseh lepih trenutkov mi gre na jok, najraje bi ga poklicala in mu povedala, da ga še vedno močno ljubim, vendar se potem v naslednjem trenutku zavem, da vse to ne bi vodilo nikamor. težava pa je tudi v tem, da sem že po naravi bolj depresivna oz. ne vem kako bi se izrazila. spomnim se, da sem že kot majhna deklica velikokrat jokala tzaradi brezveznih stvari. strah me je neuspeha, včasih sem jokala že zato, ker sem pomislila npr. da bosta starša kmalu stara 40let(kar se mi je pred leti zdelo "staro").skratka, nekaj čudnega se že nekaj let dogaja z mano. imam obdobja, ko ves čas jočem, ker se kar tako spomnim žalostnih stvari(čeprav ne vem zakaj), veliko je tudi moj (bivši) fant "pretrpel" zaradi moje neprestane žalosti in depresivnosti. včasih mi je ccelo sam rekel: dovolj joka in žalosti, a ne more bit enkrat vse lepo in prav? in kar je zame najhuje, imam občutek, da sem ga prav s to svojo žalostjo in negativnimi mislimi "odgnala od sebe".najbrž mu je bilo vsega dovolj. včasih mi je tudi sam rekel, da bi rad imel normalno zvezo, kjer mu ne bo treba ves čas paziti kaj reče, ker me takoj vse spravi v slabo voljo, in kjer ne bo samo žalosti. hudo mi je, ker se že dolgo časa zavedam, da je nekaj narobe z mano, vendar se nikoli nisem odločila za obisk pri psihiatru oz. psihologu. namreč bojim se, da bi mi zdravnik predpisal kakšna zdravila in bi me ljudje imeli za čudno oz. ne bi se nihče hotel družiti z mano, ker naj bi bila "psiho", ko bi izvedeli, da pijem zdravila od psihiatra..bojim se, da bi imeli ljudje negativno mnenje o meni, če bi hodila k psihiatru oz. psihologu.vem, da zveni verjetno čudno, a upam, da razumete, kar želim povedati. zanima me, če menite, da je končno čas, da obiščem kakšnega specialista s tega področja? kajti zavedanje, da me je ljubljena oseba zapustila, me bo spravila v še večjo žalost. mislite, da je najbolje, da poskusim pozabiti na vse kar je bilo med nama?toda kako??rada bi (tako kot vsi "normalni ljudje") to sprejela kot del življenja in se sedaj osredotočila nase, na študij in zaživela na novo. toda tega sama trenutno nisem sposobna, zato vas prosim za nasvet, na koga naj se obrnem in kako naj si pomagam. najlepša hvala! tiana