Spoštovani, Vaša hči ima fanta, odvisnika od heroina in se je posvetila reševanju njegovega problema, svoje potrebe pa je dala na stranski tir. Verjamem, da vas je strah zanjo in vas skrbi, kakšne bodo posledice. Morda vas celo skrbi, da bi začela sama jemati droge. Kolikor vam je upravičeno težko ob hčerkinem ravnanju, pa ima ona prav v enem: To je njeno življenje in njena izbira. Včasih nam je kot staršem zelo težko sprejeti nekatere izbire in odločitve naših odraslih otrok, vendar jih ne moremo prisiliti, da bi situacijo videli skozi naše oči in razumeli, da smo zanje zaskrbljeni, pa čeprav imamo morda za to tehtne razloge. Včasih nam ne preostane drugega, kot da otrokom povemo, kako mi vidimo posledice njihovih odločitev in sprejmemo, da bodo najbrž naredili nekaj svojih napak. Če v takih situacijah močno pritiskamo nanje, je rezultat le konflikt in čustveno oddaljevanje, saj pritisk budi le upor, zato se je vaša hči tudi odselila od doma. Če pa zmoremo sprejeti in prenesti našo zaskrbljenost in stisko ter odraslemu otroku ponuditi novo priložnost, ko sam uvidi, da je naredil napako ali več njih, je več možnosti za ugoden izid. Prav tako je več možnosti, da se naš odnos ohrani in morda skozi take preizkušnje celo izgradi več medsebojnega zaupanja. Prav zmanjšanje pritiska naše zaskrbljenosti lahko sčasoma pomaga odraslim otrokom izstopiti iz uporniške pozicije (ki še bolj podžiga sporno ravnanje) in bolj trezno premisliti o posledicah svojega ravnanja (prekinjen študij, prekinjen odnos s starši, eksistenčne težave…). Namreč, samo, če se mora človek sam soočiti s posledicami in jih reševati, lahko prinese spremembo. Zato je ne varujte pred njimi, temveč jo nanje opozorite in ji, če ali ko bo prišla vprašat za pomoč, da se spet postavi na noge, stojte ob strani, ne glede na to, kako ste jezni ali razočarani. Ne rešujte pa ničesar namesto nje, temveč ji le pomagajte najti načine, kako lahko sama rešuje težave. Do takrat pa poskusite zdržati in ji ne očitajte, pa tudi je ne rešujte pred njo samo. Pazite nase,