Najprej lep pozdrav, stara sem 20 let in ker še nisem zasledila podobnega problema, me zanima naslednje... V dobi adolescence sem prebrodila anoreksijo in bulimijo, torej zasvojenst s hrano. To zasvojenost sem nekako nadomestila s športom...in sedaj sem zasvojena z miganjem, gibanjem, čim več tem bolj. Seveda mi to ni všeč, saj sem konstantno utrujena, vendar mi ravno ta utrujenost pomirja...ali kako naj se izrazim. Že kar lep čas za energijo jemljem tudi manjše količine efedrina, kar tudi vem da ni prav, pa vendar imam občutek, da bom ob prenehanju konzumacije brez energije in volje do življenja. Treniram po 3-4 ure na dan, vsak dan, največkrat fitnes. Prehranjujem se bolj ali manj z beljakovinami. Moj edini strah...je še vedno strah pred debelostjo. Kjerkoli sem in kamorkoli grem, moram izgledati popolno, saj imam občutek, da vse temelji na videzu in da sem konstantno na opazovanju in ocenjevanju. Dovolj imam tega!? Rada bi sproščeno šla med ljudi v trenirki in si rekla "požvižgam se na vse", pa preprosto ne morem...ker mislim, da brez popolnega izgleda, ne bom nikoli ljubljena. Kaj menite Vi?!