Vprašanje
Pozdravljeni! Soočam se z velikim problemom: zaupanje v zvezi. V ljubezenskih odnosih, sem doživela veliko bolečih razočaranj. Velikokrat sem bila prevarana, pa tudi ustrahovana in ponižana, v prvi zvezi sem bila deležna celo fizičnega, pa tudi psihičnega nasilja. Čeprav nisem prepričana, da zmorem biti v zvezi, ravno zaradi strahu, da bi ponovno trpela in bila prizadeta, imam sedaj partnerja s katerim sem slabo leto in pol. Preden sva sploh bila skupaj, sem mu opisala svoje težave in ga seznanila s tem, da z mano ne bo "lahko", vendar je vztrajal. Kljub temu, da ga imam resnično rada, je bila zveza z moje strani polna strahu (v prvi vrsti, da bi bila zopet prevarana). Moj strah pa je pred 3 meseci postal upravičen, ko sem izvedela, da naj bi partner bil z drugo, vendar o tem nisem prepričana. On to vztrajno zanika. Vseeno sem se odločila ostati z njim, skušati pozabiti, tudi on se je začel ZELO truditi, da bi me prepričal in da bi mu začela zaupati. Minimalno, ampak res minimalno mi to uspeva. Čeprav ob vsakem najmanjšem dvomu najprej pomislim na to, kako ne zmorem več, čeprav se kasneje ob pogovoru pomirim. Tu pa je problem še njegov najboljši prijatelj, zaradi katerega sem bila velikokrat zapostavljena in ki naj bi mojega partnerja takrat celo nagovarjal k varanju. Kako naj sprejmem njegovega prijatelja? Kako naj ponovno zaupam partnerju, kako naj lažje upam v zvezo? Ali pretiravam, če me je vsakič, ko je s tem prijateljem, pošteno strah? Kako naj se sploh znebim tega strahu, saj drugače ne bom mogla biti nikoli srečna...? S tem imam velike težave, včasih sem obupana in depresivna. Lepo se vam zahvaljujem za odgovor.
Odgovor
Spoštovana,
Sposobnost realnega (zdravega) zaupanja v druge se oblikuje skozi izkušnje z odnosi v vašem najzgodnejšem otroštvu. (imenujemo jih objektni odnosi). Dojenček in majhen otrok je zaradi svoje nebogljenosti povsem odvisen od staršev in s tem dobiva izkušnje, kako ljudje ravnajo z njim, ko jim je popolnoma prepuščen. Kadar so te izkušnje (predvsem z materjo ali osebo, ki je v tej vlogi) dobre (mati in drugi odrasli se ustrezno odzivajo na otrokove telesne in čustvene potrebe), otrok to izkušnjo ponotranji kot zaupanje v ljudi, zato se brez težav varno naveže na drugo osebo, na primer partnerja. Še več, ta dobra izkušnja otroku in kasneje odraslemu človeku predstavlja »matrico« odnosa, ki ga imenujemo ljubezen. Zato zna in zmore prepoznati in izbrati partnerja, ki tudi sam zmore zaupanja vreden odnos bližine. Tudi neustrezne ali slabe izkušnje otrok s seboj odnese v odraslost kot »šablono«, po kateri išče in prepoznava odnos, ki naj bi bil ljubezen in po kateri izbira partnerje. Tako lahko odnos, v katerem je bil otrok čustveno prikrajševan ali /(čustveno in/ali telesno) zlorabljan, za otroka pomeni ljubezen, če so ga starši predstavljali kot takega. Zato kot odrasli išče podobne partnerje, kot so bili starši, ki so podobno nezmožni ustvariti odnos varne bližine. Nato pa od njih pričakuje, da mu bodo nadomestili vse tisto, za kar so jih starši prikrajšali v otroštvu, torej za brezpogojno ljubezen. Taka nerealna pričakovanja pa zagotovo vodijo v razočaranja. Nerealna so iz treh razlogov. Prvič, čustveno nezreli partnerji (ki jih nezavedno izbere zaradi podobnosti s starši) ne zmorejo varne navezanosti, ampak se ponavadi navezujejo z ambivalenco - nihajo med pretirano bližino in nadzorom ter med distanciranjem, zavračanjem in napadanjem partnerja, podobno, kot so to počeli čustveno nezreli starši v odnosu do otrok. Drug razlog pa je, da so pričakovanja, da bodo v partnerstvu končno dobili brezpogojno ljubezen, ki jim je manjkala v otroštvu, pretirana in nerealna, in nujno vodijo v razočaranja. Ne moremo namreč pričakovati, da bo partner brezpogojno sprejemal kakršnokoli naše ravnanje v odraslem odnosu! Tretji razlog pa je, da človek, ki ne zmore zaupati, partnerja nenehno nadzoruje in preverja in s tem in s tem omejuje partnerjevo avtonomnost, ker ponavadi pripelje do partnerjevega upora ali zavraćanja. Čustveno prikrajšan otrok v odrasli dobi torej kot ljubezen prepoznava le podoben odnos prikrajševanja in zlorabljanja. Zato prav takega išče in ga tudi sam soustvarja s svojim vedenjem in pričakovanji, s tem pa ponavljajo prav tiste boleče izkušnje, pred katerimi skuša pobegniti in jih popraviti. Vse bolj je razočaran, vse manj zaupa, njegova čustvena lakota je vse večja, zato jo znova in znova skuša potolažiti s hlastanjem po (neustreznih) partnerjih in odnosih. Človek, ki v sebi nosi temeljno nezaupanje, torej izbira partnerje, ki jim ni mogoče zaupati, jih zaradi svojega nezaupanja nadzoruje in preverja Medsebojno nadzorovanje in preverjanje pa seveda vodi v upor in razočaranje in zato v ponovno slabo izkušnjo, ki še poglablja nezaupanje. Pot iz tega začaranega kroga je mogoče iskati v (dinamsko usmerjeni) psihoterapiji, ki nam pomaga razrešiti vzorce neustreznih odnosov tam, kjer so nastali – v odnosu med starši in otrokom. Primer take terapije sta analitična ali razvojno analitična psihoterapija. Pazite nase,
Preberi še
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV