Spoštovani! Že nekaj časa se srečujem s težavami v odnosu s partnerjem s katerim sva skupaj 3 leta. Prvo leto (ko sva bila oba v rožicah od zaljubljenosti) je bilo popolno za oba. Skupaj sva preživljala toliko časa kolikor je bilo mogoče, izkazovala sva si ljubezen z besedami in dejanji, skupaj sva načrtovala prihodnost in v najinem odnosu je bilo polno prijetnih čustev. Po enem letu se je vse skupaj začelo slabšati, saj je partner kazal vedno manj zanimanja zame in za najino zvezo. Kar eno leto sem se pripravljala da bi se pogovorila z njim in tako sem ga nekega dne prosila, če se lahko resno pogovoriva o nama in najinem odnosu. Na začetku se je pogovoru hotel izogniti, a sem vztrajala in tako je pristal na to. Ko sem ga vprašala kaj se dogaja, zakaj skriva čustva (jih ne pokaže), zakaj mi je nehal izkazovati ljubezen, zakaj me ne želi objeti in poljubiti, zakaj ga moti vedno, ko se ga dotaknem, zakaj me namerno jezi s tem, da govori o drugih ženskah (vem, da to dela, ker me želi narediti ljubosumno)... sem dobila nepričakovan odgovor. Povedal mi je, da je nehal verjeti v ljubezen - da je to samo strup, s katerim ženske ujamemo v mrežo moške in si jih tako na nek način "podredimo" oziroma jih začnemo spreminjati kot se nam zdi najboljše ter da so tudi ostala čustva bolj za ženske. Bila sem zelo šokirana vendar je mi je po dolgem pogovarjanju povedal, da me ima še vedno rad, da me še vedno ljubi. Kljub temu pa imam neke svoje potrebe po tem, da mi večkrat pokaže to ljubezen, kar pa se mi zdi, da ni sposoben, saj čustva skriva globoko v sebi in tako se zelo pogosto počutim, da me odriva od sebe ter da sem mu odveč. Dobim pa veliko pozornosti in ljubezni (tudi "pocukrane" besede da sem njegova, da me ljubi) ko pride do spolnosti, kar mi daje občutek, da me ima samo za to - za spolnost (čeprav mi je zagotovil, da ni tako).Njegovih čustev pa do nedavnega že dolgo nisem videla. Namreč prekršil je enega od dogovorov v najini zvezi in ko je videl kako me je s tem prizadel, mu je bilo tako žal da se je dobesedno zjokal v mojem objemu (ni šlo za varanje). S tem sem nekako spet dobila občutek, da mu vseeno nekaj pomenim. Težav z izražanjem čustev pa nima samo v najini zvezi (do mene) ampak tudi na splošno. Nima veliko prijateljev, z novimi ljudmi težje vzpostavi stik, izraz na njegovem obrazu je nevtralen ali pa jezen (smeh je redek), živi v svojem svetu mračne glasbe, oblači se samo v črno če je le možno, edino kjer pokaže sočutje do sočloveka je pri njegovem poklicu, kar pa je njegova dolžnost (namreč opravlja polic zdravstvenega tehnika). Ima pa tudi slabe odnose z mamo s katero se nikakor ne razumeta, se stalno prepirata in se večkrat počuti na nek način zavrnjeno z njene strani. Kako in ali mu sploh lahko pomagam, da se odpre? Kaj mi svetujete, kaj naj naredim/narediva v najini zvezi, da bo odnos bolj uspešen? Ali njegov odnos z mamo zelo vpliva na to, kakšen odnos bo imel/ima z mano? Že vnaprej se Vam zahvaljujem za Vaše odgovore.