Spoštovani, Večina, okrog 80% otrok se ponoči zbuja, vendar se jih velika večina sama nazaj uspava. Pri tistih, ki tega ne zmorejo, je potrebno raziskati vzroke, ki to onemogočajo. Največ otrok se ponoči zbuja iz dveh razlogov, ki sta med seboj povezana. Prvi razlog so sanje ali nočne more, drugi pa t.i. priučeno zbujanje, ki je lahko povezano ločitvenim strahom oziroma tesnobo. Možni so sicer še drugi vzroki: bolečine, hrup, konflikti v družini, a ta dva sta najpogostejša. Vsi otroci sanjajo, tudi nočne more so pri majhnih otrocih povsem običajne, zelo pogoste in nenevarne. V predšolskem obdobju otroci še ne ločijo povsem med domišljijo, sanjami in resničnostjo in se z razvojnimi nalogami odraščanja ter viharjem čustev, ki jih to nosi, spopadajo na različne načine, tudi skozi sanje in more. Večina otrok se sama hitro nazaj pomiri in zaspi, če se zbudi iz sanj ali more. Občasno pa so nekateri tako močno vznemirjeni, da začnejo jokati, kričati ali pa gredo po pomiritev v spalnico staršev. V takih situacijah pa se lahko začnejo korenine t.i. priučenega zbujanja. Če starši otroka takrat pomirijo z nekaj besedami (samo sanje so bile…) in ga takoj brez posebne pozornosti odpeljejo nazaj v sobo, napotijo v posteljo in se prijazno poslovijo, otroci hitro zaspijo nazaj. Če pa se starši ob tem sami vznemirijo, otroka sprašujejo, se z njim pogovarjajo, ga povabijo v posteljo ali pomirjajo z božanjem, objemanjem itd., otrok naslednjič pričakuje, da bo spet dobil enako ali celo več pozornosti, če se bo zbudil. In jo znova in znova pride iskat v spalnico. Vam je to znano? Utrjene navade zbujanja je precej naporno spreminjati, vendar jih je z vztrajnostjo in doslednostjo seveda možno. Za zdrav otrokov razvoj je nujno, da starši zmorejo postavljati jasne, čvrste in dosledne meje, tudi pri spanju. Najprej se poskusite z vašo hčerko pogovoriti, po kaj prihaja ponoči, česa jo je strah ali kaj išče ponoči pri vas. Če zaznate čustvene stiske, strahove ali druge težave, se jih lotite reševati čez dan. Pomanjkanja časa z otrokom ali pomanjkanja pozornosti do otroka ni mogoče nadomeščati s skupnim spanjem. Pojasnite ji, da v bodoče ne bo več spala v vaši postelji, tudi če bo prišla. Povejte ji, da jo boste dosledno vračali v posteljo, tudi če bo jokala ali protestirala. V istem pogovoru pa ji obljubite tudi nagrado za nekaj mirno prespanih noči. Na primer: če bomo mirno spali ves teden, boš čez vikend lahko pogledala dve dodatni risanki. Ko no ponoči prišla v spalnico, jo primite za roko in jo brez odvečnih besed, le z mirnim stavkom ali dvema (saj smo tukaj, vrni se v svojo posteljo…) odpeljite nazaj v njeno posteljo, ne glede na solze ali proteste. Ne objemajte je ali božajte, ampak le pokrijte, morda poljubite in odidite. Če se sama nikakor ne bo pomirila, počakajte par minut v njeni sobi. Ne pogovarjajte se z njo, ne odzivajte se nanjo in ne dotikajte se je, le bodite tam, da vidi, da ni sama . Če se vrne, enako spet ponovite. Nekaj časa (lahko tudi par tednov) se bo hčerkin pritisk nadaljeval in se celo stopnjeval, tekle bodo solze, vrstile se bodo prošnje, užaljenosti in protesti. Vsakokrat, ko boste popustili in se z njo ponoči ukvarjali, ji boste sporočili, da vaše meje niso zares trdne in da jih lahko z dovolj pritiska poruši. Zato boso postali njeni pritiski (solze, pregovarjanje…) še močnejši in še vztrajnejši. Ponavadi pa se v kakšnih dveh tednih vztrajnega vračanja v posteljo težave pomirijo. Če sami tega ne zmorete, naj nalogo prevzame mož, a ključno je, da ste dosledni in vztrajni. Če pa se težave še po več tednih ne bodo začele umirjati, poiščite pomoč pri razvojnem psihologu, da se skupaj lotite te težave. Znano je namreč, da imajo šolarji, ki še vztrajajo pri spanju s starši, ponavadi težje čustvene motnje, ki zahtevajo strokovno pomoč. Lep pozdrav,