Lep pozdrav! Pred kratkim je študij medicine končala tudi moja hči, tako da vam lahko kar iz "prve roke" napišem, kako izgleda študij danes. Pred leti, ko sem ga končala sama, je namreč bilo še malo drugače. Študij na Medicinski fakulteti traja 6 let in je tako danes pri nas najdaljši študij, ki terja veliko pridnosti in precej sedenja ob knjigah in seveda tudi učenja. Veliko izpitov je zelo zahtevnih, saj je včasih za en sam izpit potrebno preštudirati debelo knjigo ali celo več knjig. Pa kljub temu večina študentov, ki so se za ta študij odločili, zmore in tudi dokonča fakulteto. Po fakulteti sledi pol leta staža in leto in pol sekundariata. To je čas, ko se zdravnik še uči, vendar že prejema plačo, ki pa je začetniška, nizka. Danes si brez specializacije ne moremo več zamišljati zdravnika. Specializacija traja dodatnih od 3-6 let. Študij, kot vidiš je zares dolg. Delo v medicini je zelo zahtevno, malo pa je le odvisno od panoge, kjer delaš. Določena dela so zanesljivo manj zahtevna, določena pa izjemno zahtevna. Zdravniki smo neke vrste entuziasti, ki nam ni nikoli žal časa in sredstev, kadar smo prepričani, da delamo dobro in prav sočloveku. Seveda pa se je treba zavedati, da so bolniki v svoji bolezni najbolj ranljiva in občutljiva bitja, kar si jih lahko zamislimo. Tudi sami zdravniki smo takšni, kadar zbolimo. Včasih tako prihaja do kolizije med tem, kako bolniki ocenjujejo svojo bolezen in kako jo ocenjujemo mi. Včasih je zdravnik bolj bolan od bolnika, ki pričakuje kljub temu vso njegovo pozornost. Ker sem mati, se dobro spominjam dežurstev, ko sem zaradi dela morala doma pustiti bolnega otroka, obiskati pa sem morala manj bolnega otroka, ki je imel ob sebi mater, staro mater, očeta itd. Ni mi bilo lahko! Nehote se ti vriva občutek, da si slab starš, ko nisi sposoben poskrbeti za svoje. Spominjam se tudi dogodka, ko so visoko nosečo kolegico klicali na dom k prehlajeni nosečnici, da ji ni bi bilo potrebno v ZD. Obema je bilo zelo neprijetno, pa tudi možu, ko so se soočili. Tudi zdravniki smo le ljudje, velikokrat preveč izpostavljeni in občasno celo izkoriščani. Zdravniški poklic je lep, dokler se zdravniki lahko ukvarjamo z bolniki. Seveda pa se v življenju žal srečujamo z ljudmi vseh vrst in prepričanj, ki nam žal naše idealistično obarvane misli "sklatijo" na realna tla. Mislim, da ni nobenega poklica, ki bi v sebi nosil toliko človečnosti, kot prav medicina (podoben je tudi učiteljski poklic) in prav zaradi tega, smo zdravniki, kljub obsežnemu in včasih celo nepotrebnemu delu, v svojem poklicu poplačani s hvaležnostjo bolnikov in s poklicem tudi zadovoljni. Če se boste odločili za ta poklic, boste v življenju veliko delali, obljubljam pa vam, da vam ne bo nikoli dolgčas in da boste v poklicu vsaj v glavnem zadovoljni. Zahtevnost bolnikov se iz leta v leto povečuje, prav tako tudi obseg in kakovost našega dela. Včasih zdravnik zaradi banalnih dogodkov tudi odgovarja družbi. To je spet druga plat poklica, ki je ves čas pod drobnogledom javnosti. Premislite še enkrat, odločitev je vaša, "vaši bodo tudi koraki", ki jih boste ubrali in vaše bodo tudi posledice odločitve, tako lepe kot tudi slabe. Želim vam, da se odločite prav! Marjana Grm