Pozdravljeni, z možem imava problem, namreč, jaz si srčno želim še enega otročka in to čim prej (saj se približujem 35-letu), on pa ne. Ima razne strahove, kaj če bo z naslednjim otročkom kaj narobe, če ne bo zdrav...'Če bi vedel, da bo 100% vse OK, bi bil za...' pravi. Moj mož je tudi sicer (bil) hipohonder, odkar ima družino to ni več tak problem, so se pa očitno ti njegovi stalni strahovi, ki jih je imel v preteklosti za sebe, zdaj prenesli na še nerojenega otročka. Poleg tega, pa je imel moj mož 'obporodno depresijo' (ne vem če se sme tudi za moža tako reči), namreč v dneh ko sem rodila prvega otročka ga je dajala zelo močna tesnoba...Prav tako je grozno tesnobo doživljal tudi po nekako dveh mesecih moje nosečnosti. Jaz sem ga tolažila, da gre to pripisati spremembi, ki se obeta najinemu življenju in strahu pred spremembami, za moje pojme je čisto normalno, da je nekoliko človeka strah pred novimi stvarmi...Ampak tega strahu ne gre potencirati, da nastane taka tesnoba... Moram omeniti, da ga je tudi nekaj dni na medenih tednih dajala podobna tesnoba, zato se mi zdi, da gre le to pripisati strahovom pred spremembami... Seveda se tudi ob morebitni naslednji nosečnosti, mož boji, da ne bo doživljal enakih depresij, tesnob...No, tudi sicer pravi, da ni še čisto 'dober', da ga še vedno nekoliko, kdaj pa kdaj, malo 'prime'..., vedno tarna: ‘Kdaj se bom spet počutil tako kot prve mesece po poroki, ko sva čakala, kdaj bom zanosila.’ Seveda, pa je imel tudi v preteklosti tesnobe, predvsem zaradi zdravja, neštetokret je bil že 'smrtno bolan', kot se sam rad pošali iz svoje hipohondrije, ampak takrat je šel vedno k zdravniku in ta ga je potolažil ne nimate raka ali podobno in tesnoba je počasi izginila (morda je dobil še drugo ali tretje mnenje...) pa se je počasi pomiril. Zdaj pa ne ve, kam naj gre, da ga bodo potalažili: 'Vse je v redu...'!! Naj povem, da je prvi otroček zelo prijazen, zdrav in zelo priden fantek (star 2 leti) in se tudi mož z njim odlično razume, zanj zna lepo skrbeti in uživa v vlogi očeta. Naj povem, da sva v začetku (pred poroko) skupaj planirala dva otroka...in si jih oba iskreno želela, v to ne dvomim. Kako naj preženem moževe skrbi in fobije, kaj naj naredim, da ga prepričam za še enega otroka!!??? (Dlje bova čakala, res bo večja verjetnost, za kakšne težave z otročkom). Nikakor se ne morem sprijazniti z mislijo na enega samega otroka, in to zaradi moževih raznih fobij. Morda bi razumela, da noče otroka, če bi mož rekel, 'Spoznal sem, da res ne znam z otrokom...?' Tako pa sta tako ljubka skupaj. Počutim se kar oguljufano, kot bi mi kdo ukradel otročka, čeprav živi šele v mojih mislih... Z možem se sicer dobro razmeva, tudi materialno sva preskrbljena in nimava problemov, razen tega... Zelo sem žalosna... Mi lahko kako pomagate!!!