Star sem skoraj 40 let, 10 let poročen, 2 otroka. Z ženo se zelo dobro ujameva, tudi v postelji. Problem, ki me teži so moje želje. Želim si biti ženska, vendar se zavedam, da je to v svetu in okolju v katerem živim zelo težko. Težko si predstavljam kako bi to razložil svojim bližnjim, sinovoma in sploh ljudem okoli sebe. Ne zdi se mi nemogoče, vendar zelo težko. Tudi na operacije povezane s popolno spremembo spola gledam s precejšnjim strahom in nekaj nezaupanja. Po informacijah, ki so na internetu, precej transseksualnih žensk (pred operacijo moških) ne doseže več orgazma. Zadovoljujoča spolnost pa je nekaj kar želim v svojem življenju ohraniti. Popolna preobrazba torej ni nekaj kar bi se mi zdelo mogoče uspešno izpeljati. V nekem drugem idealnem svetu ja, tukaj v realnosti pa žal ne. Nekatere druge spremembe pa se mi zdijo realno izvedljive, celo več, prepričan sem, da bi tako lahko zadovoljil svojo željo po ženskosti. Želim si imeti prave ženske dojke, rad bi odpravil dlakavost. Vse to se mi zdi možno, tako rekoč na dosegu roke: s hormonsko terapijo, depilacijo. Včasih bi se rad preoblekel v ženska oblačila, nosil žensko spodnje perilo. O teh svojih željah sem govoril z ženo, že pred več kot enim letom, vendar so vsa ta odstopanja od ustaljenih norem nesprejemljiva. Pravi, da me takega ne bi mogla, niti hotela sprejeti. O tem sva se večkrat pogovarjala, vendar ostajava vsak pri svojem. Ona pri odklanjanju, jaz pri željah. Ker si nikakor ne želim razpada najine zveze, sem se odločil, da brez njenega privoljenja ne storim ničesar. Ostajam s svojimi željami in upanjem, da se bo morda kdaj premislila. Vendar pa me čakanje in občutek, da je izpolnitev želje le korak stran teži in včasih spravlja v obup. Če trezno razmišljam, jo razumem, če pa pustim čustvom prosto pot, pa ne razumem, čemu tak odpor. Kaj mi svetujete?