Pozdravljeni, pred približno 4 ali 5 leti sem se zdravil zaradi depresije in MH, zdravljenje je bilo uspešno a sva z ženo kmalu po odpustu iz bolnišnice izvedela da je najin sedaj 6 letni sin, otrok s posebnimi potrebami.To me je popolnoma zlomilo in še danes po skoraj 4 letih se ne morem znebiti občutka krivde, čeprav se logično zavedam da na to nimam vpliva pa nekako sebe krivim za njegovo motnjo.Posledično sem se začel izogibati hrani in opustil antidepresive,kateri so mi povzročali prekomeren apetit, tako da danes za zajtrk zaužijem nekaj minimalnega,potem pa do naslednjega dne nič več. Po glavi se mi podijo črne misli,zvečer me že skoraj dnevno mučijo napadi tesnobe,včasih se zelo težko zadržim da ne vzamem kaj v roke in si končam svojo bedo.V življenju kakšnega večjega smisla ne vidim več in sam opažam, da se z družino ne ukvarjam toliko kot bi se lahko, v bistvu se mi zdi kot da samo še čakam da umrem.Nekaj časa sem obiskoval skupinske terapije a tega ne zmorem več ker imam občutek da sem drugim v napoto.Na krajih kjer je veliko ljudi se ne počutim dobro,saj na nek način sovražim bližino ljudi in sem najraje sam.Stvari ki so me včasih veselile so zgubile svoj pomen.V službi ne zmorem več kontakta kot dober dan in nasvidenje.Razen žene in sina nimam nobenih kontaktov z kakšnimi prijatelji.Večino dneva preležim v postelji in bolščim v strop,če pa kdo pride v sobo se delam da spim.Enostavno ne zmorem več.Pri psihiatru sem sicer naročen a šele decembra in pa spet zavoljo drugih da bo mir,sam pa ne najdem smisla niti volje do zdravljenja.Star sem 30 let.