Vprašanje
Pozdravljeni Čimbolj na kratko vam bom poskušala predstavit svojo zgodbo. Stara sem 50 let. Celo življenje sem hrepenela po družini, in povezanosti, ki ti jo ta daje, sedaj pa stojim sama v neki meni popolnoma neznani pokrajini, ki jo bom morala še čisto na novo odkriti. Gre za to, da sem odrasla v nevrotični družini, oba starša znanstvenika, z mlajšim bratom. Vseskozi sem se svoje družine zelo sramovala, saj smo bili popolnoma drugačni od vseh, ki sem jih poznala. Starša sta se ves čas grdo prepirala, da se je slišalo po celem bloku, da me je bilo pred vsemi sram. Vse kar sem si želela, je bila normalna družina, brez presežkov, ki se družijo, skupaj praznujejo, hodijo na poščitnice, niso osamljeni kot sem bila jaz. Že v sredni šoli sem spoznala svojega bodočega moža, bila sva skupaj do treh let nazaj, ko sva se ločila. Bili smo dobro situirani, si lahko veliko privoščili, je bil pa do mene vsezkozi zelo zaničljiv, pravzaprav cela njegova družina, sam je pohajal okoli, češ da ga jaz oviram, na koncu je dal tožbo za ločitev, zahteval skrbništvo za hčerko. Ker sem bila brez kakršnekoli opore in ker mi je ponudil veliko denarno izplačilo sem sprejela in se odselila. V treh letih sem si že nekako opomogla, našla drugega partnerja, v meni pa je dobesedno zavladalo opustošenje. Matere v treh letih sploh nisem niti enkrat poklicala, ker nimam energije pa tudi nimam ji kaj za povedat. Hčerka se zelo redko oglasi, kadar rabi denar, sicer se zame ne zmeni. Čez ostale sorodnike sem sama naredila križ, ker se mi ne da več ubadat z njimi. Ko sem rabila, itak ni bilo nikogar nikjer. Tako živim v svojem lepem velikem stanovanju z novim partnerjem, ki mi je tri leta lizal rane in me tolažil. Tudi on ima za seboj tragično zgodbo, saj je bivši narkoman. Trpi, ker mu žena onemogoča stike s hčerko, ki jo ima zelo rad. Tako eden drugega tolaživa, sva en drugemu starša, otroka, ves svet... Imam občutek da stojim pred nečim neznanim. Kako sploh naprej... nekega dne bo njega poiskala hčerkica, treba jo bo sprejet... Kako z mojo hčerko, nimam pojma. Nočem se veselit njenih redkih obiskov...Mama ostarela premišljuje, kje sploh sem in nima pojma, kaj se je v tem času dogajalo z mano. Lepo prosim za kakšen vzpodbuden nasvet. Stara sem 50 let, z nekaj neprecenjivimi prijateljicami,ki so mi pomagale, da se mi ni zmešalo., vse ostalo se mi je sesulo v prah. Hvala za vašo pozornost!
Odgovor
Spoštovani, So obdobja v življenju, ko se ustavimo, pogledamo nazaj in naredimo bilanco. Ena takih prelomnic je za okrog 50 leta, ko se mnogi vprašamo, katere svoje cilje so uresničili in katera pričakovanja so se nam izpolnila. Je obdobje, ko je življenje na višku in nam lahko prinese občutek izpolnitve in ustvarjalnosti, kadar spoznamo, da smo svojo življenjsko energijo vlagali v uresničevanje svojih človeških in delovnih potencialov, lahko pa prinese občutek izpraznjenosti in odtujenosti, morda celo izgube smisla. Če svoje življenje doživljamo kot smiselno in izpolnjeno, ne glede na krize in stiske, nas to pripelje do občutka celovitosti osebnosti, sicer pa se nam lahko zdi, da smo se nekako izgubili v življenjski pokrajini. Je pa tudi obdobje, ko se začnemo vse bolj ozirati naprej, začnemo se spraševati, kako bomo izpolnili svoje življenjsko poslanstvo. Če so naši življenjski cilji jasni, če so bila naša pričakovanja pretežno realna in če smo v doseganje svojih ciljev vložili dovolj vztrajnosti, časa in energije, potem nam to prinaša zadovoljstvo s seboj in svojim življenjem. Če pa imamo občutek, da smo investirali v napačne »življenjske projekte«, se v tem obdobju lahko znajdemo na razpotju. Lahko izberemo jezo in zagrenjenost in občutek, da nas je življenje prikrajšalo in pustilo praznih rok, čeprav smo se na vso moč trudili. Lahko pa se odločimo, da je skrajni čas, da pogledamo tudi svoj delež odgovornosti za svoje uspehe in neuspehe, za svoje odnose, dobre in slabe. Ko se realno soočimo s svojimi motivi in vedenjem, ki kroji naše odnose, se iz tega lahko poskušamo naučiti, kako za naprej spremeniti tisto, kar nas znotraj nas vodi v ponavljanje enakih, pogosto bolečih vzorcev odnosov in situacij. V vašem primeru se vam znova in znova ponavlja občutek, da vas bližnji ne razumejo in vas zapuščajo – starši, bivši mož, hči. Morda to drži. Včasih pa smo mi sami, zaradi okoliščin, v katerih smo odraščali, premočno ranljivi, zato tudi običajne razlike in razhajanja med ljudmi ter konfliktne situacije, ki so normalen del odnosov, doživljamo kot močno bolečino, kot zapuščanje ali kot razvrednotenje. Poskusite svojo situacijo pogledati tudi v tej luči in si namesto samospraševanja zastavite nove, svoje lastne cilje za naprej: kaj želite, kaj in kako hočete, kaj od tega je realno uresničljivo in kaj ste za to pripravljeni storiti, investirati. Če boste imeli občutek, da tega procesa ne zmorete sami, ker vas pri tem preveč ovira strah pred neznanim ali občutek, da ne zmorete brez pomoči, potem bi bilo smiselno, da poiščete pomoč pri psihoterapevtu. O tem, kako poteka psihoterapija, si lahko več preberete TUKAJ . Premislite in pazite nase,
Preberi še
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV