Šok, se to res dogaja, je mogoče, da se to dogaja meni, strah, žalost, misli, zakaj jaz, kaj pa sedaj, kako bom sedaj, jeza, razočaranje, občutki krivde ...

"Vsa ta doživljanja so odziv na težko situacijo in so normalna in pričakovana," pove mag. Andreja Cirila Škufca Smrdel, ki vsak dan dela z bolniki z rakom, saj je psihologinja na oddelku za psihoonkologijo Onkološkega inštituta Ljubljana.

Premalo govorimo o duševni stiski, v kateri se znajdejo bolniki, opozarja. In da ta ni prisotna le ob diagnozi. Globljo stisko lahko bolniki doživljajo kadar koli na poti bolezni in zdravljenja. V nekaterih obdobjih pa so običajno vsi ranljivejši. "To je, ko čakajo diagnozo in začetek zdravljenja. Ko se zdravljenje začne, pa veliko krat stiska malo popusti. Posameznik vidi, kako vse poteka v resnici, kateri strahovi so bili upravičeni, kateri ne, več dela ima z ukvarjanjem s stranskimi učinki."

Globlja stiska pa se lahko pojavi tudi ob zaključku zdravljenja. "Ko se veliko krat pričakuje, da bo bolnik sedaj lepo živel naprej, čisto normalno, to je sedaj za njim ... Ampak naslednji dan se človek ravno tako zbudi z vsemi stranskimi učinki in strahovi. Treba se je spoprijeti tudi s strahom, da se bolezen lahko ponovi. Stiska se lahko pojavi ob vsaki kontroli. Ali ko se kar koli zgodi v telesu." Tudi kaj, čemur prej ne bi posvečali večje pozornosti – recimo, da zaboli križ. "Stiska se lahko pojavi, ko zboli kdo drug. Ali pa, ko moraš razmišljati o sebi v prihodnosti. Gospa, s katero sem delala, je bila recimo v hudi stiski, ko je morala podpisati kredit za deset let."

Stiska se pogosto pojavi, ko se je treba vrniti na delovno mesto. Marsikdo zaradi posledic bolezni ne zmore več narediti toliko, kot je lahko prej. "Pogost je strah, kako bodo v službi sprejeti, ali bodo zmogli izpolniti vse obveznosti, strah jih je, da lahko delovno mesto tudi izgubijo ali pa da bi stres na delovnem mestu lahko pripomogel k ponovitvi bolezni."

Preberite si tudi zgodbo 43-letne Mojstrančanke, ki že 13 let živi z rakom. Zaupala nam je, kako se je spopadla z diagnozo, žal pa tudi ponovitvami bolezni.

Bolezen lahko obremeni odnose z bližnjimi. Tudi ti so veliko krat v stiski, saj ne vedo, kako bi se odzvali. Psihologinja pravi, da obstajajo trije načini pomoči. Prva je, da bolniku pomagamo z iskanjem informacij, pogovarjanjem o vsem, kar so izvedeli, spremljanjem k zdravniku. Druga je praktična pomoč – od prevozov na zdravljenje do prevzemanja skrbi za gospodinjstvo, otroke ... Kar je bila prej odgovornost bolnika, sedaj postane odgovornost nekoga drugega. Tretja pomoč pa je emocionalna podpora. "Pogosto se zgodi, da moški reče: ves čas sem bil zraven, na vsa obsevanja sem jo vozil. Ženska pa reče: ves čas je bil zraven, na vsa obsevanja me je vozil. Ampak nič več kot to. Takrat zmanjka ta emocionalni del."  

Naj tu še dodamo, da pogosto pomoč psihologa potrebujejo tudi svojci, a se to bojijo priznati, saj si misljo, da se je v tem trenutku treba osredotočiti na bolnika, ne pa ga še dodatno obremenjevati s svojimi težavami.

Pri premagovanju duševne stiske so lahko v pomoč drugi bolniki, tisti, ki so raka preboleli, prijatelji, svojci. A tudi psiholog. Veliko krat pa pri nas ljudje pri sebi niti ne prepoznajo, da so v duševni stiski, opozarja strokovnjakinja. Ali se psihologa ne upajo obiskati. "Marsikdaj celo domačim ne povedo, da hodijo na terapijo. Toda včasih postane stiska premočna, traja predolgo, poseže v vsakodnevno funkcioniranje. Ob globlji depresiji, anksioznosti, nespečnosti je smiselno, da bolniki poleg kliničnopsihološke obravnave sprejmejo tudi pomoč z zdravili ali da se odločijo za pregled pri psihiatru. Tudi tu imajo bolniki veliko krat velike zadržke, da je bilo pa vendar že dovolj kemije." Vedite tudi, da imajo vse psihiatrične klinike organizirano urgentno psihiatrično pomoč, kjer boste ob hudi stiski takoj sprejeti.

Smo telo, a smo tudi duša. Po nepotrebnem je skrb za duševno zdravje pri nas še vedno stigmatizirana. Težava je tudi, da so klinični psihologi in psihiatri pretežko dostopni. Duševno zdravje pa je za kakovost življenja še kako pomembno.