“Kolikor je rak težka preizkušnja, pa lahko prinese tudi nekaj pozitivnega. Bolniki pogosto začnejo odnose bolj ceniti. Bolj zavestno začnejo stopati v odnose, ki jih imajo,” razlaga dr. Tina Rahne Mandelj, doktorica zakonske in družinske terapije, ki je tudi koordinatorka programov psihosocialne podpore za bolnice in njihove svojce, ki potekajo v organizaciji Europe Donne, slovenskega združenja za boj proti raku dojk. Na enem od njihovih srečanj smo jo tudi ujeli.

Ljudje odnose potrebujemo. Niso pa žal ti vedno nekaj lahkega in enostavnega. Še posebej, če smo jih pred diagnozo morda zanemarjali, kar je zaradi prehitrega tempa, ki ga danes narekuje svet, pogosto.

Kako med boleznijo delati tudi na odnosu s partnerjem in drugimi bližnjimi?

Treba je razumeti, da so v času bolezni v stiski tudi bolnikovi bližnji. "Bolezen prizadene vso družino, vse najbližje. In kljub bolezni moramo biti do neke mere še vedno odgovorni do njihovega počutja. Moramo jim dati informacijo, kje smo. In to tudi, če ne vemo, kje smo. V tem primeru jim moramo povedati, da nimamo odgovora, da smo v stiski, da nam je hudo. Ne bojmo se reči, da nečesa ne zmoremo, da nam je pretežko. Recite, če se v tem trenutku o nečem ne morete in ne želite pogovarjati. Toda dodajte, da boste prišli nazaj, ko boste lahko."

Preberite si tudi, kako se je z rakom dojke spopadla Mojca s Katarine nad Ljubljano, ki je imela ob diagnozi le 24 let in trimesečnega dojenčka.

"Verjetno vsi poznamo tudi tiste trenutke, ko nas včasih vse moti – nekdo je naredil prepih pa juha je prevroča ... Včasih se je takrat dobro zazreti vase in ugotoviti, kaj nas zares moti. In takrat je prav reči – pravzaprav je bilo pa danes narobe tole. Tole me je prizadelo. To, kar si rekel. Ker sem tako razumela. Ali pa sem recimo tvoj pogled tako razumela. Kaj pa si v resnici mislil? Ljudje smo že tako občutljivi na sporočila, ki jih dobivamo od okolice. Ko smo bolni, pa smo še bolj občutljivi." Vendar je treba dati ljudem priložnost, da povedo, kaj so res mislili.

"Bolnik je tisti, ki vodi ta proces, kako se bodo ljudje obnašali do njega." Svojci se svojo stisko po navadi trudijo skrivati, saj so prepričani, da mora biti v tem trenutku seveda vse podrejeno bolniku in njegovemu ozdravljenju. A včasih mora bolnik res razumeti, da tudi njim ni lahko.

Kako povedati otroku?

 Bolnice se bojijo otrokom povedati, da so bolne. "A tudi otrok potrebuje informacijo, seveda takšno, ki je prilagojena njegovi starosti. On čuti spremembo in če nima odgovora, zakaj se je ta pojavila, lahko krivdo za spremembo prevzame nase. Misli si – morda je mama sedaj toliko manj doma, ker sem bil poreden. Ne ve, da je mama recimo v tem času na zdravljenju." Vsekakor je otroku težko povedati nekaj žalostnega, toda bolje bo, če bo vsaj približno razumel, kaj se dogaja okrog njega, zakaj so naenkrat vsi zaskrbljeni. Nemogoče je pred njim povsem skriti, da je nekaj drugače. "Je pa pri otroku potem še pomembno, da ga spremljamo. Če vidimo, da je žalosten, ga vprašajmo, zakaj je žalosten. Dajmo mu možnost, da se o tem z nami pogovori. Recite mu tudi, naj vam pride povedat, če ga je strah."

Preberite si tudi zgodbo Petre iz Mojstrane, ki z rakom živi že 13 let.

Ko se pojavi bolezen, se vedno pojavi tudi duševna stiska. In moramo biti toliko prizanesljivi do sebe, da razumemo in sprejmemo, da potrebujemo pomoč in podporo drugih. Bolnik ne potrebuje le pomoči pri vsakodnevnih opravili, prevozih na terapije ... Potrebuje tudi psihološko pomoč. Včasih to lahko nudijo prijatelji, svojci, drugi bolniki, nekdanji bolniki, ki so danes zdravi ... Včasih je dobro sprejeti tudi strokovno pomoč, ki pa je po nepotrebnem pri nas še vedno stigmatizirana. Ljudje se bojijo, kaj si bo mislila okolica, če bodo začeli hoditi na terapije. A dejstvo je, da je stiska lahko tako huda, da je pomoč strokovnjaka pravzaprav nujna. In včasih si morajo, da jo potrebujejo, priznati tudi svojci.

Lahko tudi nimamo odnosov, ki bi nam bili v pomoč

Včasih enostavno nimamo odnosov, ki bi nam v težkih okoliščinah lahko bili v pomoč. "Vprašanje je, ali se v odnosih, ki jih imamo, počutimo dovolj varne, da pokažemo ranljivost, strah, nemoč. Ali lahko ti odnosi to prenesejo, brez da bi se sesuli? Ali imamo odnose, ki nam lahko v duševni stiski pomagajo ali nam bodo v resnici le dodatno otežili okoliščine?" A pogosto je, ko smo v težki čustveni situaciji, tudi nemogoče imeti toliko refleksije, da bi lahko pot ven našli sami. "Včasih je, ko smo v takšnem stanju, enostavno nemogoče sam kaj narediti glede tega." Res se takrat ne bojte poiskati pomoči. Nudijo jo lahko društva, kot je Europa Donna, na Onkološkem inštitutu so zaposleni psihologi. Če potrebujete nujno pomoč, vedite, da imajo urgentno pomoč organizirano vse psihiatrične klinike. Bolezen je težka preizkušnja in ne pričakujte od sebe preveč. Odpustite si tudi občutke, kot so ranljivost, šibkost, strah ... Ker so povsem normalni.

Kot zaključi doktorica zakonske in družinske terapije: "To, da jih čutimo, kaže, da smo samo ljudje, smo človek ob človeku, v življenjskih izkušnjah in na naših poteh, do sebe ali drugega. Sočutje in razumevanje ozdravljata, iskrenost in resnica pa osvobajata."

Preberite si tudi intervju, ki smo ga naredili s psihologinjo mag.  Andrejo Cirilo Škufca Smrdel, ki je zaposlena na oddelku za psihoonkologijo Onkološkega inštituta Ljubljana.