Poklicala je ginekologa in ker se je to zgodilo prav pred vikendom, ji je ta dejal, naj opazuje dogajanje do ponedeljka. V primeru, da dobi vročino, pa takoj odide na urgenco, saj bi v tem primeru lahko imela mastitis. “Toda vročine ni bilo. Otrdlina pa je ostala takšna, kot sem jo po dojenju zatipala.”

Preberite si še zgodbo Tanje iz Ljubljane. V tem članku boste izvedeli več tudi o samopregledovanju, s katerim lahko raka odkrijemo v zgodnejši fazi, ko je lažje ozdravljiv.

Bil je rak dojk

“Nikoli si nisem mislila, da bi lahko bil rak. Diagnoza je bila šok,” pove Mojca, ki je danes osem let starejša, ima torej 32 let.

“Kar pa je morda tudi zanimivo, je, da se hči že nekaj dni prej ni želela dojiti iz leve dojke.” Z možem sta raziskovala, kaj bi to lahko pomenilo. A da bi otrok lahko začutil, da je Mojca bolna – na to nista pomislila.

Hitro je sledil kirurški poseg – odstranitev cele dojke. Osem ciklusov kemoterapije. Eno leto je prejemala tudi biološko tarčno zdravilo. Imela je trideset obsevanj.

Ves čas pa je tudi skrbela za otroka.

Ko je zbolela, je bila še študentka. Ob študiju je sicer tudi delala in eden od razlogov, na katere je pomislila, ko je razmišljala, zakaj je zbolela, je bil stres. A bolniška ji vseeno ni pripadala, kot tudi ne njenemu možu, ki pa je bil zaposlen.

“Tako sva se morala znajti drugače. Na srečo sem kemoterapijo zelo dobro prenašala. Velikokrat slišimo, kako se ljudje po njej slabo počutijo, meni pa je bilo res, kot da na Onkološkega hodim na kavico. Enkrat mi ni bilo slabo.”

Tako je ves čas ob zdravljenju skrbela za otroka. Sta pa z možem res hvaležna njegovemu delodajalcu, saj mu je razumevajoče dovolil, da je po potrebi ostajal doma ali odšel prej iz službe.

Kot se spominja, pravi, da je življenje na nek način naprej potekalo precej normalno. “Saj te je strah in razmišljaš, kaj pa, če se ne bo tako dobro končalo.” Toda imela je toliko dela z otrokom, da niti ni imela veliko časa za razmišljanje. “To, da imam majhnega otroka, mi je vlivalo moč. Imela sem občutek, da se moram boriti. Tako sem si želela otroka. Sedaj nisem hotela, da se pri tem kar konča.”

Izpadanje las jo je vseeno šokiralo

“Pa me je onkologinja v resnici zelo lepo pripravila na to. Že od diagnoze sem se strigla vse krajše. Ampak ko sem prvič v kopalnici držala v rokah tisti šop las, sem se pa vseeno kar sesedla na tla. Na srečo je bil takoj pri meni mož.”

Nato se je odločila, da se pobrije ter začne nositi lasuljo. “Za lasuljo sem se odločila zaradi okolice. Ne, ker bi me bilo sram. Ampak še vedno je tu, kjer živimo, to neka tabu tema. Rečejo ti, da si raje nadeni lasuljo, da ljudje ne bodo vedeli. Je pa zanimivo, da je kljub lasulji prvi opazil, da nekaj ni v redu, fant, ki ni imel še niti dvajset let. Nekega dne je prišel do mene in me vprašal, ali je vse v redu.”

Pri zdravljenju raka je pomembna tudi psihološka podpora. Preberite si, kaj je povedala o tem psihologinja, ki vsak dan dela z bolniki, ki imajo raka.

“Prej nisem znala reči ne. Tudi takšno službo sem imela, kjer nikoli nič ni bilo dovolj. In sem dejala tej službi ne ter odšla po drugi poti. Danes delam stvari, ki jih imam rada, ki mi jih ni težko delati. Uživam, ker delam skupaj z možem ter od doma. Ni mi treba razmišljati, kdo bo popazil na otroka.”

“Zdi se mi, da smo danes preveč v stresu. Vse si želimo dokončati v rokih. Saj te imamo vsi. Ampak ni pa treba biti vedno v stresu. Mislim, da si ljudje velikokrat nakopičimo tudi veliko dodatnih, v resnici nepotrebnih obveznosti. Sama vedno, ko začnem hiteti, pomislim, kaj si zares želim. To pa je preživeti čim več časa z družino.”

“Naučila sem se postavljati meje. Ko je zame preveč, rečem ne. To ne pomeni, da sem egoistična, ampak da cenim svoje dobro počutje.”

“Danes lahko rečem, da cenim izkušnjo bolezni. Seveda tudi zato, ker se je končalo, kot se je. Upam, da sva z rakom končala. Je pa res, da mislim, da me bo na nek način spremljal celo življenje. Je tak tihi, nevidni sopotnik.”

Nanj nikoli ni mogoče povsem pozabiti

“Ko te kaj zaboli, velikokrat pomisliš, kaj pa, če je rak. Ampak moram reči, da sem še leto dni nazaj o tem, da se lahko ponovi, razmišljala veliko več.”

Potem pa je drugič zanosila in rodila še eno deklico, ki ima danes 14 mesecev. “Moža je zelo skrbelo, glede na to, da se mi je prej rak pojavil po nosečnosti. Ampak jaz pa sem bila povsem mirna. Imela sem občutek, da vsi res dobro skrbijo zame in zdravnikom sem povsem zaupala. Mislim, da je tako prav. Da jim moramo zaupati. Kar pa mi še lahko naredimo, je, da poskušamo razmišljati bolj pozitivno. Če ves čas razmišljaš negativno, imam občutek, da nekatere stvari tudi kar prikličeš.”

Drugi otrok je bil pravi dar, saj so jima zdravniki pred tem dejali, da jih verjetno ne bosta mogla več imeti. “In to je bilo potem tako presenečenje in še en opomin, da se lahko dogajajo lepe stvari in da je treba ceniti vsak trenutek.”

“Na začetku sem se veliko spraševala, zakaj sem dobila raka. Razmišljala sem, kaj sem narobe delala … Ampak nato pa sem se nehala s tem ukvarjati. Kar se je zgodilo, sem sprejela in živim naprej. In res vsak dan poskušam živeti, kot da je zadnji. Čeprav seveda ne razmišljam, da bi lahko bil zadnji. Imam še veliko nedoseženih ciljev, proti katerim stopam počasi, a vztrajno.”

Ko pomisli na bolezen, pa se spomni tudi vseh lepih stvari. “Denimo, da je bilo toliko ljudi pripravljenih pomagati. Bili so tudi težki trenutki, a bilo je več tistih lepih. Diagnoza raka mi je prinesla nove prijatelje, spoznanja in priložnosti.”

Preberite si tudi zgodbo Petre iz Mojstrane.