“Včasih rečejo, da se z rakom borijo. Jaz pa se z njim nič ne borim,” pravi Petra Miklič. “Na začetku sem veliko brala o raku pa o pozitivnih mislih … Potem pa enkrat s tem nehaš. Sprejmeš in greš naprej. Jaz uživam v vsakem trenutku. Vem, da bo enkrat prišla smrt. Ampak tudi če bi bilo to sedaj, bi bila s tem pomirjena, saj vem, da sem ogromno doživela.”

Rak dojke se je pojavil leta 2005. In po letu in pol zdravljenja je bila zdrava do leta 2010, ko jo je nenadoma začela boleti rama. Bila je metastaza. Rak se je razširil na kosti. Marsikdo bi obupoval nad usodo, toda Petra je že po naravi pozitivna. “Še dobro, da je samo na kosteh!” bi si rekla. Še posebej, ko ji je onkologinja povedala, da od metastaz na kosteh ni še nihče umrl. “To sem si potem vzela za podatek in nisem več raziskovala. V to sem verjela.”

Najhujša preizkušnja

Najhujša preizkušnja pa je prišla, ko se je leta 2014 metastaza pojavila v možganih. Začela jo je boleti glava in odkrili so že 4-krat 6 centimetrov velik tumor v desnem sprednjem režnju. “Ampak sem si spet rekla – še dobro, to bodo lahko operativno odstranili.” Sledila je operacija. “Toda po njej mi je bilo pa tri mesece res težko. Čisto me je podrla. Izgubila sem vitalnost. Ko sem vstala iz postelje, sem imela energije le še toliko, da naredim nekaj korakov po hiši. In tudi, ko sem bila bolje, me je postalo strah vsakič, ko sem čutila malo napetosti v glavi. Potem pa mi je zdravnik rekel, da je to po operaciji običajno, in to me je pomirilo. Ugotovila sem tudi, da se ta pritisk pojavi le, ko sem preutrujena. Pa sem si rekla – dobro, imam pa sedaj vsaj opozorilo, ko grem čez svoje meje. Z leti se je to tudi popravilo in se ne pojavi več tako pogosto. Si pa res še vedno rečem – samo naj ne bo več glava.”

S Petro sva se pogovarjali tudi leta 2014. Preberite si, kaj nam je zaupala takrat.

Zdravljenje ob študiju in vzgajanju hčere

Mojstrančanka je sicer, ko se je pojavil rak na dojki, ravno vpisala študij, ki ga je ob zdravljenju tudi dokončala. Ob diagnozi je imela njena hči štiri leta, dve leti kasneje se je od njenega očeta ločila in jo naprej vzgajala sama. Ob strani ji stojita starša. Ima pa tudi čudovito izkušnjo z delodajalcem. Ko je zbolela, je bila pomočnica vzgojiteljice z zaposlitvijo za določen čas. Med 100-odstotno bolniško odsotnostjo jo je delodajalec zaposlil za nedoločen čas.  

Za otroke skrbi z velikim veseljem. Vrtec, v katerem je zaposlena, je od njenega doma oddaljen le nekaj minut. Dela šest ur in je nato hitro spet doma, kjer poje kosilo, ki ji ga pripravita starša. Uživa v delu pa tudi v obilici prostega časa, ki ga tako ima. Večinoma ga preživi v naravi. Veliko hodi – tudi v visokogorje. Na Triglavu je bila tako avgusta kot septembra. Pazi na zdravo hrano. V preteklosti je poskusila tudi veganstvo in presnojedstvo, a to opustila. “Ko zboliš, marsikaj poskusiš, ampak na koncu moraš ugotoviti, kaj ustreza tebi. Ni enega odgovora.”

'Nikoli nisem bila v boljši formi'

Trenutno je presrečna, ker že štiri leta ni bilo nove metastaze. “Super se počutim, nikoli še nisem bila v boljši formi ter bolj zdrava, dobro spim. Uživam res v vsakem trenutku. Tudi ko moram v Ljubljano na Onkološki inštitut, to vzamem za izlet. Marsikdo ima ob teh obiskih neprijeten občutek, jaz pa sem vesela, da se lahko pripeljem z reševalnim vozilom in mi ni treba iskati parkirišča. Velikokrat je treba, ker nas je več, čakati, ampak jaz grem takrat malo do mesta.” Naše počutje je res v veliki meri odvisno tudi od tega, kako pogledamo na dogodke, ki se nam pripetijo.

Preberite si še zgodbo Tanje Španič. Ko je dobila diagnozo raka dojk, je imela le 26 let.