Danes jih Stanka Kuplenk šteje 58. Po poklicu je vzgojiteljica, tri leta je že v pokoju, pred diagnozo pa je delala tudi kot inštruktorica aerobike. To je po zdravljenju zamenjala s pilatesom. In tudi tega uči druge. Vodi dve vadbi na teden.

Morda je bila tudi zaradi tako zdravega načina življenja diagnoza presenečenje. “Nekako misliš, da se pa kaj takega tebi že ne more zgoditi,” pravi. “Tudi ko sem na onkološkem potem prebrala tistih njihovih deset zapovedi – ne kadi, ne pij alkohola, prehranjuj se zdravo in podobno, sem pomislila, da se jaz vendar vsega tega že držim.”

Ni pa bil rak dojk edina nesrečna novica. Pet dni pred diagnozo ji je umrla mati. Ob žalovanju se je tako začelo naporno zdravljenje. “A sesulo me je šele kakšno leto in pol zatem," se spominja. "Takrat je bila terapija ravno nekje na višku. Videla sem največje spremembe na svojem telesu in vse skupaj me je očitno spravilo s tira.”

Zapadla je v depresijo. 

“Dva, tri mesece nisem ne jedla, ne spala, vse po vrsti sem obtoževala … Danes sem hvaležna možu in trem otrokom, da so takrat zdržali z mano," se nasmehne. "Ampak ko sem šla pa vsak mesec na pregled, sem se pa zjutraj zbrala, opravila pregled in se, ko sem se vrnila domov, spet sesula. Tako je bilo dvakrat, tretjič pa je mož dejal, da gre z menoj. Zdravnici je povedal, kaj se dogaja, ona pa je bila presenečena, saj nikoli nisem priznala, da imam kakšno težavo. Ves čas sem si govorila, da bom zmogla sama. Ampak na koncu si moraš včasih priznati, da česa tudi ne zmoreš. Sicer škoduješ tako sebi kot vsem okrog sebe.”

Zdravnica jo je napotila na oddelek za psihoonkologijo, kjer so ji za depresijo predpisali zdravila, vključili pa so jo tudi v terapevtsko skupino. “In to mi je res pomagalo. Čutila sem, da zopet lahko diham, da nisem sama, da imajo takšne težave tudi drugi. Naenkrat so vsi moji občutki dobili imena – strah, žalost, potrtost, jeza, zagrenjenost, krivda … Ni več bilo vse le nekaj splošnega, ogromnega. Sedaj sem se lahko spopadla z vsakim čustvom posebej in to je bilo lažje.”

Preberite si tudi, kaj nam je o spopadanju z duševno stisko, ki je zelo pogost spremljevalec bolezni, povedala psihologinja z oddelka za psihoonkologijo Onkološkega inštituta Ljubljana.

Tako odprto govori o svoji izkušnji tudi zato, ker meni, da so psihične težave po nepotrebnem stigmatizirane. Opaža, da je ljudi strah, kaj bo rekla okolica, če bodo izvedeli, da so odšli k psihologu. "Ampak včasih je dobro poiskati pomoč osebe, ki ni čustveno vezana nate. Meni je mož poskušal pomagati. Ker je učitelj, tudi ima nekaj izkušenj s psihologijo. A mi ni mogel. Bolje je v takšnih trenutkih poiskati pomoč nekoga, ki je lahko objektiven."

Ne ustrašite pa se niti zdravil, doda. To, da ste dobili antidepresive, ne pomeni, da jih boste morali jemati celo življenje. "Na začetku jih potrebuješ, da se uravnaš in lahko začneš spet bolj trezno razmišljati. Nato pa jih s terapijo potrebuješ vse manj, dokler jih sploh več ne potrebuješ.”

Stisko je s pomočjo mogoče premagati. "Želim povedati, da je iz tega mogoče priti ven," pravi Stanka. "Jaz sem imela težave, sedaj jih nimam več. Danes je moje življenje povsem drugačno. Tudi bolezen me je naredila drugačno. Danes živim bolj polno kot prej. Sedaj šele vem, kaj je življenje."

Preberite si tudi zgodbo Petre Miklič. Kljub temu da se ji je rak celo dvakrat ponovil, je tudi ona našla način, da živi mirno in polno. 

Meni, da danes živi z bolj polnimi pljuči, četudi ni vse popolno. Na srečo raka ni več, a posledica zdravljenja je med drugim osteoporoza, zaradi katere jo mučijo bolečine v kosteh. “Kljub temu jaz še naprej živim zelo kakovostno. To pa zato, ker je to moj cilj, zato naredim vse, da bi tako bilo."

Lahko bi razmišljala, kaj jo boli, lahko bi jo bilo strah, da se bolezen ponovi ... "A zakaj bi denimo o tem razmišljala sedaj? O tem bom razmišljala, če se ponovi."  Zavedati se moramo začeti, da so naše misli – naše življenje, poudari. Kakor razmišljamo, tako doživljamo ta svet, ki nas obdaja. 

"Pri zdravljenju pa je res pomembno tako telesno kot duševno zdravljenje," še doda. "Skorajda bi moralo priti v paketu." A dokler ni tako, moramo priznati, kadar potrebujemo pomoč. "Druga možnost je, da trpiš sam v sebi." Kar pa ni treba. Kot pokaže Stankina zgodba je tudi te težave mogoče rešiti. "Pri meni nobena diagnoza ni pomenila konca sveta," pokima. "Živim naprej in to precej dobro."

In preberite si še, kako bolezen vpliva na odnose. Pogovarjali smo se z doktorico zakonske in družinske terapije.