Ko je leta 2003 le okrevala po anoreksiji, so ji zdravniki povedali, da bo verjetno zaradi anoreksije ostala neplodna. A leta 2010 je šokirana izvedela, da je zanosila. Rodila je sina Finna, ki je danes star osem let, lansko leto pa je povila še svojega drugega sina Tobiasa, ki je danes star eno leto. Njen partner 28-letni Dan Stones pravi, da sta njuna otroka čudežna, Vicki pa pravi, da sta ji spremenila življenje.

''Ko so mi diagnosticirali anoreksijo, sem bila stara 15 let, takrat sem vstajala ob šestih zjutraj, telovadila in se trudila, da bi pojedla čim manj, kot je mogoče.'' Vicki trdi, da se je njeno življenje močno spremenilo in da ima sedaj veliko boljši odnos s hrano. Danes celo zavije z očmi, ko ji nekdo pove, da je na dieti. ''Sedaj jem normalno, uživam tudi v hrani v gostilni, kjer z družino in prijatelji pojemo prijeten obrok. Ko sedaj slišim prijatelje, ki mi povedo, da so na dieti, zavijem z očmi in si mislim, da je življenje prekratko, da bi šteli kalorije. Moja družina je moj blagoslov. Zdi se mi, kot da je anoreksija in tožba na sodišču nekaj, kar se je zgodilo nekomu drugemu.''

A starša sta ji takrat rešila življenje. Vicky je bila tik pred svojim 16-im letom, ko je pridobila tudi številne pravne pravice, med njimi tudi, da lahko zavrne zdravljenje, znova pristala v bolnišnici. Svoj 16. rojstni dan je preživela prav v bolnišnici. Predstavniki bolnišnice in njuna starša David in Linda so na sodišču povedali, da bo Vicky v dveh tednih umrla, če ne bo prejela pomoči, ki jo potrebuje. Sodišče je prisluhnilo in odločilo, da Vicky potrebuje zdravljenje. Ko je izgubila tožbo, je naslednjih pet mesecev preživela v bolnišnici, kjer so jo prislilno hranili. Kasneje je znova zbolela in spet pristala v bolnišnici za dodatnih šest mesecev.

''Ko sem bila na sodišču, je bila zamegljena meja med tem ali sem že otrok ali odrasel. Zdravniki so me opozorili, da mi morajo dovajati hrano, saj so mi pričeli odpovedovati organi - telo je pričelo jesti samo sebe. Moj argument je bil, da mi bodo na ta način le povišali telesno težo, ne bo se pa spremenilo moje razmišljanje. Kljub temu sem izgubila tožbo in bila prisiljena, da so me hranili preko cevke, ki je šla skozi moje grlo v želodec. Bilo je grozljivo. Trudila sem se, da bi jo izpulila ven in cevka je nato pristala v mojih pljučih. Ko sedaj gledam nazaj, je bilo to zelo težko obdobje za moje starše, zelo pa sem otežila stvari tudi za zdravnike, sestre in drugo osebje. Moji starši so se trudili, da bi lahko razumeli, a ljudje tega preprosto ne razumejo. Celo sedaj tega ne razumejo.''

Pri 19-ih letih je bila zaradi anoreksije zadnjil v bolnišnici, nato pa se je stanje pričelo izboljševati. Čeprav ni imela apetita, je dobila službo, kjer je bila več med ljudmi in to ji je pomagalo izboljšati svoje počutje. Vse pa se je spremenilo, ko je bila stara 26 let in je nepričakovano zanosila s svojim sinom Finnom. Takrat je vedela, da mora ostati zdrava. ''Še ko sem bila v porodnišnici po porodu, se je nekaj spremenilo v moji glavi in nisem si več želela, da bi bilo moje življenje takšno kot do sedaj. Ko sem želela biti bolje, se je vse spremenilo. Nikoli tega niso potrdili, a vsi so verjeli, da ne bom nikoli mogla imeti otrok. Prav zato je bila nosečnost čisto presenečenje. Nosečnost mi je pomagala, da sem okrevala, saj sem bila odgovorna še za drugo življenje, ne samo za svoje. Moja družina mi sedaj pomeni vse na svetu, ne vem, kaj bi brez njih. Sedaj ko imam otroke šele vidim, kako težjo je moralo biti za moja starša, ki sta gledala, kako se njun otrok uničuje.''