Vse več je spoznanj o povezavi med našim umom in telesom ter neverjetno močjo in nadvlado, ki jo imajo na telo zatrta čustva, bes in nezadovoljstvo.

Bivši profesor za rehabilitacijsko medicino na newyorški univerzi School of Medicine in zdravnik na Inštitutu za rehabilitacijsko medicino Howard A. Rusk v newyorškem University Medical Centru, dr. John E. Sarno, je desetletja raziskoval vzroke za hude bolečine v hrbtenici, ki jih uradna medicina ni znala pojasniti.

V svoji zdravniški praksi se je sprva ukvarjal predvsem z bolečinami v hrbtenici, pozneje pa je ugotovil, da se lahko "fantomske" bolečine pojavijo še marsikje drugje. Obravnaval je številne paciente, ki so trpeli hude bolečine v telesu, vzrok zanje pa je bil drugje, v čustvenih stresorjih, ki so lahko nastali zaradi službe, družine ali partnerskih odnosov.

Dejstvo, da lahko čustvene napetosti ustvarijo neznosne telesne bolečine, je bilo do tistega časa za uradno medicino tuje in nesprejemljivo. Še toliko bolj pa izkušnje dr. Sarna, ki govorijo o tem, da v trenutku, ko razvozlamo in odstranimo pravi vzrok, bolečina čudežno izgine, kot da je nikoli ne bi bilo.

TMS zajema različne oblike bolečine v vratu, ramenih, zgornjem in spodnjem delu hrbta, v predelu zadnjice ter pogosto tudi v nogah in rokah. Fiziološki vzrok za bolečine je zmanjšan pretok krvi, kar povzroča pomanjkanje kisika v prizadetem območju organa, kar lahko vključuje mišice, živce, kite ali vezi.

Ta fizični pojav, zmanjšan pretok krvi, je aberacija, ki jo izvaja avtonomno živčevje, ki povzroča povečanje bolečine in napetost v prizadetih tkivih. Posledice so bolečine v mišicah in oseba, ki zboli za TMS, lahko čuti skoraj neprestano bolečino. Enim se zgodi akutni napad bolečine, drugim se bolečina razvije počasi.

Prav potlačena čustva, predvsem tista z negativno konotacijo, so osnovni vzrok za razvoj TMS-ja, ki se ne odraža le v boleči hrbtenici, ampak lahko prizadene tudi različne dele telesa. "Bolečine v vratu, ramenih in v hrbtu niso vedno mehanični problemi, ki se zdravijo z mehaničnimi sredstvi. Povezane so lahko s čustvenimi občutki, z osebnostjo in usodo. Tradicionalna medicinska diagnoza se osredotoča le na stroj – telo, medtem ko se resnični problem nanaša na tisto, kar ta stroj poganja, na um," zapiše Sarno.

Ljudje, ki so pridni, vestni, odgovorni, dobri po srcu, kompulzivni in natančni, so bolj nagnjeni k TMS-u, vendar pa je treba poudariti, da ne zbolijo zanalašč in se ne pretvarjajo, da niso dobro. Kar vidimo, je medsebojna prepletenost zapletenih procesov, tako fizioloških kot psiholoških, ki je popolnoma zunaj zavedanja in nadzora.

TMS trajno vpliva na mišice zadnje strani vratu vzdolž celotnega hrbta in zadnjice, znane pod imenom posturalne mišice. Te omogočajo pokončno držo glave in trupa ter pomagajo pri učinkovitem delovanju rok. Prav zato lahko med drugim nastane sindrom karpalnega kanala oziroma utesnitev živca v zapestju.

Težave s hrbtom lahko nastanejo zaradi nenehnega boja s stresom in drugih psiholoških dejavnikov. Krče v mišicah običajno sprožata tesnoba in potlačena jeza. TMS preusmerja pozornost s čustvenega na telesno, ko potlači predvsem neprijetna čustva.

Paciente pa je treba poučiti, kaj se z njimi dogaja. Čeprav TMS povzročajo čustva, je to fizična motnja, ki jo mora diagnosticirati nekdo, ki lahko prepozna fizične in psihološke dimenzije tega stanja. Prav zaradi pomanjkanja tovrstnih strokovnjakov pacienti pogosto ostanejo brez prave diagnoze.

Dr. Sarno predlaga nekaj ključnih zdravilnih miselnih vzorcev, kot so: "TMS je trik, ki ga izvaja vaš um. Nikar mu ne nasedite. TMS je predstava, ustvarjena, da bi vas zmedla, da ne bi opazili čustev. Simptomi so maska, ki skriva tisto, kar se dogaja v psihi. Razjezite se na svoj um. Pogovarjajte se z njim. Kričite nanj. Pošljite ga nekam."