Kdaj posumiti, da imamo demenco? Kdaj posumiti, da jo ima naš svojec, prijatelj? 

Ljudje smo različni in opravljamo različno delo. Če imamo denimo neko intelektualno delo, kjer je treba veliko brati in pisati, morda podajati snov javno, lahko osebe opazijo pri teh situacijah neke spremembe. Ali morajo vložiti veliko več energije, ali naenkrat vsebine, ki jih preberejo, težko zadržijo v spominu, jih morda težko prikličejo, ko jih je treba povedati.

Zgodnji znak je lahko tudi, da je izkušen voznik, ki je vrsto let vozil, naenkrat v zadregi v malo večjem križišču. Lahko svojci opazijo, da se počasneje uvršča v promet. Najprej se pojavljajo takšne subtilne spremembe.

Ko bolezen napreduje, postaja jasneje. Ljudje pozabijo na dogovorjene sestanke, ne vedo, kam so dali ključe, stvari zalagajo in jih iščejo. Veliko krat povedo določeno zgodbo večkrat ali večkrat postavijo isto vprašanje.

To lahko človek opazi sam pri sebi ali opazi okolica. Lahko so te težave znak bolezni ali odraz kakšnega čustvenega stanja, preobremenjenosti ali depresije. Zato je treba k zdravniku, ki to preveri.

Kaj je razlika s pozabljanjem zaradi starosti?

Ni del normalnega staranja, da se nečesa več ne moreš naučiti, da ne moreš slediti receptu, da ne znaš narediti, kar si vedno znal. Je pa pričakovano, da pri miselnih funkcijah postajaš počasnejši, da ne moreš več delati hkrati tri stvari. Starejši človek potrebuje več časa, da se nečesa nauči ali da nekaj naredi. Ni pa del normalnega staranja, da v soseski, ki jo pozna, naenkrat ne ve, katera ulica je prava.

Pri kateri starosti se demenca običajno pojavi?

Najpogostejša bolezen, ki vodi v demenco, in se ji reče Alzheimerjeva bolezen, se običajno začne po 65. letu. Starejši, kot je človek, večje je tveganje za pojav. Obstaja tudi dedna oblika te demence, pri kateri se znaki bolezni začnejo prej, lahko že pri 45. letu.

So še druge oblike demenc. Tiste, ki se imenujejo frontotemporalne, prizadenejo sprednji čelni in senčni del možganov. Ta nam omogoča, da govorimo in razumemo, da si organiziramo čas, da se obnašamo, kot je sprejemljivo … Če zbolimo v tem predelu, začnemo imeti težave pri izgovarjanju besed in njihovem razumevanju, lahko se smejimo, ko je zgodba žalostna, zapravljamo denar, četudi ga nimamo na pretek … Te demence se začnejo prej kot Alzheimerjeva bolezen, med 40. in 60. letom starosti.

Takšna obnašanja se ne začnejo nenadno. Če se to zgodi, je vzrok drugje; morda možganski tumor ali vnetje ali krvavitev.

Približno 10 do 12 odstotkov primerov, kjer gre za sindrom demence, kar pomeni, da se pojavljajo težave z miselnimi funkcijami, spominom, govorom, orientacijo …  ima drug vzrok. Lahko ščitnica ni zdrava, je pomanjkanje vitaminov, ni uravnana sladkorna bolezen … Pri diagnozi je treba najprej vse te druge potencialne vzroke izključiti.

Kako je danes z zdravljenjem?

Za Alzheimerjevo demenco ter drugo najpogostejšo, ki se ji reče demenca difuznih Lewyjevih telesc, imamo zdravilo, ki dvigne količino snovi acetilholin, ki je živčni prenašalec. Na začetku težav to malo pomaga in sicer se rezultati na testih malo počasneje slabšajo. Ni pa zdravila, ki bi ustavil bolezenski proces.

Iskanju tega so namenjene številne klinične raziskave, ki potekajo že vrsto let, a so bile do sedaj žal neuspešne.

Pri Alzheimerjevi bolezni se kopičita v možganih dve beljakovini nenormalne oblike. Ena se imenuje amiloid in druga tau. Večina kliničnih študij doslej je bila namenjena iskanju načina, kako bi zmanjšali količino prve. Ravno na začetku letošnjega leta sta se dve takšni klinični študiji, ki sta bili videti obetavni, izkazali za neuspešni. To je pomenilo na področju demence strašno razočaranje, saj je bila ena od teh študij že v tretji fazi; to je faza, tik preden snov pride na tržišče.

Na žalost kaže, da beljakovina amiloid ni prava pot do zdravila. Pri drugi beljakovini pa so raziskave še bolj na začetku. Ravno prejšnji teden je prišlo sporočilo za javnost, da se je ena od študij, ki je želela vplivati nanjo, uspešno zaključila v drugi fazi. Sodelovali smo tudi v Ljubljani. Naslednji korak je tretja faza, v kateri se snov preizkuša tri leta še na večjem številu oseb, običajno po vsem svetu.

To je dobra novica. To je snov, pri kateri trenutno upamo, da se bo izkazala za uspešno. A tudi v tem primeru zdravila ne bo še najmanj štiri leta. Za vse bolnike, svojce in nas, ki delamo na tem področju, je to veliko.

Problem raziskav na tem področju je, da je zanje namenjenega mnogo manj denarja, kot ga je denimo za rakava obolenja. Posledično je napredek počasnejši. Po drugi strani se populacija stara in starost je dejavnik tveganja za demenco.

Lahko kaj naredimo za preventivo?

Več dobro narejenih študij je pokazalo, da pomaga, če smo redno telesno aktivni in redno miselno aktivni. To ne pomeni, da naredimo le tisto, kar od nas zahtevajo v službi, ampak da imamo raznolike miselne naloge, da si postavljamo miselne izzive. Ugotovili so, da ugodno vpliva glasba – od petja in igranja inštrumentov do njenega poslušanja, kot tudi učenje jezikov. Treba se je družiti ter imeti pod nadzorom zvišan krvni pritisk, holesterol in podobne dejavnike tveganja.

Primerjali so starostnike, ki so vse te pogoje izpolnjevali, s tistimi, ki niso. Nihče ni bil dementen, a v dveh letih so opazili statistično pomembne razlike v miselnem funkcioniranju.