34-letna Karissa Ostheimer je svoje prve simptome doživela v najstniških letih, ko večkrat za nekaj minut ni mogla več govoriti. ''V teh kratkih nenavadnih epizodah sem se povsem prestrašila. Takrat nisem mogla več govoriti, brati ali pisati. Moja družina in prijatelji so mi rekli, da je bilo videti, kot da me je za nekaj trenutkov popolnoma zmanjkalo in nisem bila več prisotna,'' je povedala za Health.com. Simptomi so se običajno pojavili v času pred menstruacijo, zato so ji zdravniki dejali, da gre za PMS in so ji predpisali kontracepcijske tabletke. Ukrep ni izboljšal njenih simptomov, a Karissa je zaupala zdravnikom in sprejela njihovo diagnozo.

Vse dokler ni študirala na Univerzi Mailne v mestu Farmington, ko je nenadno nenavadne simptome pričela dobivati večkrat na mesec in ne le v času pred menstruacijo. ''Moji prijatelji, ki so bili priča tem epizodam napada, so rekli, da sem videti kot duh.'' Ko je znova obiskala zdravnike, so ji dejali, da se spopada s predmenstrualno disforično motnjo, hudo obliko PMS-a. Dejali so tudi, da ima panično motnjo. ''Rekli so mi, naj še naprej jemljem kontracepcijske tabletke in obiščem psihiatra, da mi predpiše antidepresive. To sem tudi naredila.''

V zadnjem letniku univerze ni več želela hoditi ven s prijatelji, saj se je bala, da bo napad doživela v javnosti. ''Ljudje bi zagotovo rekli: 'Kaj za vraga je narobe s tabo?' In bilo mi je preveč nerodno, da bi rekla: 'Ojoj, imam samo hudo obliko PMS-a' '' Kljub vsemu je takrat že slutila, da je nekaj hudo narobe. Nihče od njenih prijateljev se ni spopadal s čim takšnim, zato je večkrat obiskala zdravnike. To so vztrajali, da naj ne skrbi, da se spopada s paničnimi napadi in PMS-om. ''Ko sem med počitnicami obiskala mamo, je bila priča enemu od napadov. Ko sem imela v rokah skodelico kave, je nenadno udaril. Skodelica je padla na tla in zmrznila sem. Moja mati me je takoj odpeljala na urgenco, kjer me je zdravnik vprašal dve stvari - če sem vzela prepovedano drogo in če sem pila alkohol. Na obe vprašanji sem odgovorila z ne, testi so prav tako pokazali, da v mojem telesu ni droge in alkohola. Kljub temu, da sem bila takrat zavarovana preko materine zavarovalnice, so mi izstavili račun za skoraj 900 evrov, ker sem prišla v bolnišnico 'brez razloga' in ker so me domov poslali brez diagnoze.''

Napadi so se pojavljali vse pogosteje in imela je že več napadov na dan. ''Prva stvar, ki sem jo pomislila zjutraj, ko sem se zbudila, je bila, koliko napadov bom danes doživela.'' Ko je zaključila univerzo, se je preselila v Teksas, kjer je šla na svoj prvi razgovor za službo. Na poti na razgovor je utrpela napad in imela prometno nesrečo. K sreči je potrebovala le nekaj šivov, a takrat je zdravnik končno predlagal, naj jo pregleda nevrolog. Šest let po pojavu prvih simptomov. Rezultati testov so pokazali, da ima kar 20 partialno-kompleksnih napadov na dan in diagnosticirali so ji katamenialno epilepsijo, kar pomeni, da hormonske spremembe, ki se pojavijo pred njeno menstruacijo, poslabšajo njene napade. Dobila je zdravila proti napadom, a žal niso delovala. Pol leta kasneje je nevrolog odločil, naj ji možgane slikajo z magnetno resonanco. ''Tri mesece nisem bila v kontaktu z zdravnikom, zato sem mislila, da so rezultati dobri. A moja mati je opazila, da so napadi vse slabši, zato je poklicala zdravnika. Ko je ta le poklical nazaj, sem mislila, da bo vprašal, kako delujejo zdravila. A namesto tega je dejal: 'Imam nekaj novic zate ... Imaš možganski tumor.' ''

Čeprav je čutila olajšanje, da je končno izvedela, kaj povzroča napade, je čutila tudi bes, ker se je počutila izdano od zdravnikov, ki so jo ves čas prepričevali, da se spopada s PMS-om in paničnimi napadi. ''Zaupala sem jim. Svoje zdravje sem predala v njihove roke in poglejte, kam me je pripeljalo.''

Tumor je bil kancerogen in je ležal v sprednjem levem režnju možganov, predvsem na področju hipokampusa in amigdale. Gre za področje, ki nadzoruje odzive strahu in izmenjavo besed, kar pojasni, zakaj je bila med napadi tako prestrašena in ni mogla govoriti. ''Bila sem v zgodnjih dvajsetih letih, ravno sem diplomirala in počutila sem se, da sem dobila smrtno obsodbo.''

Marca 2010 je prestala operacijo, s katero so ji odstranili tumor, kolikor so ga lahko. Operacija je pustila posledice in potrebovala je dve leti govorne terapije, da je znova lahko normalno govorila. K sreči so napadi po operaciji skoraj popolnoma izginili. Sedaj devet let kasneje ima napad le še občasno, ostanki tumorja pa k sreči ne rastejo in so stabilni.

''Življenje brez napadov je veliko boljše, a do konca življenja bom živela s posledicami operacije. Včasih težko najdem besedo, ki bi jo rada izrekla. Moje življenje se je tudi začasno ustavilo. Sedaj sem stara 34 let in se počutim, kot da sem v zgodnjih dvajsetih letih in da moram še odkriti svojo življenjsko pot. Pogosto se primerjam s svojimi prijatelji, ki delajo veliko več stvari kot jaz, a se potem spomnim, da jim ni bilo nikoli treba skozi stvari, skozi katere sem morala jaz. Stvari se zame pač odvijajo počasneje.''