Več si preberite v spodnji povezavi.

Medicina je dolgo časa zapostavljala obdobje umiranja. Bolj se je ukvarjala s tem, kako bolezen pozdraviti. A tudi smrt je del življenja, do nje prej ali slej pride. Tudi takrat je treba ljudem stati ob strani.

"Paliativno oskrbo se pri nas enači z obdobjem umiranja, čeprav jo je treba razumeti širše," pa pove dr. Ebert Moltara. "Mnogi bolniki so v naši oskrbi mesece, nekateri tudi leta. Ne gre samo za zadnje tedne življenja." Več študij na področju onkologije je namreč pokazalo, da je zgodnja paliativna oskrba zelo koristna, in sicer naj bi jo bilo dobro uvesti ob sami postavitvi diagnoze neozdravljive bolezni, čepav še poteka določeno zdravljenje. "Bolniki imajo manj telesnih težav, lažje prenašajo zdravljenje, imajo manj anksioznih in depresivnih stanj … Študije so pokazale, da lahko s takšno podporo ob zdravljenju izboljšujemo kakovost življenja kot tudi podaljšujemo življenje."

Dodaja, da pri paliativni oskrbi ne pozabijo niti na svojce, ki prav tako potrebujejo podporo pri soočanju z bolnikovo boleznijo. Paliativna oskrba se tako ne konča z bolnikovo smrtjo, saj svojci potrebujejo oporo še v času žalovanja.

Takšen jedrnat opis tega, kaj je dobra paliativna oskrba, pokaže, da morajo v njej sodelovati različni strokovnjaki, ne le zdravniki. Za povrh bolniki niso vedno v bolnišnici, torej na enem kraju. Veliko si jih želi preživeti čim več časa doma in glede na to, da jim paliativna oskrba poskuša ponuditi čim bolj kakovostno življenje, je etično, da se potrudijo, da jim to željo uresničijo. "To pomeni, da mora biti paliativna oskrba koordinirana. Mi prek koordinatorja izvemo, kakšne težave so se pojavile, poskušamo pomagati na domu. Če to ni mogoče in je potrebna bolnišnična obravnava, je bolnik mimo urgence sprejet v bolnišnico ter zopet poslan domov, ko je to mogoče."

Bolnikov, ki potrebujejo paliativno oskrbo, ni malo. Zato dr. Ebert Moltara meni, da bi paliativna oskrba morala delovati dvonivojsko. "Vsi zdravniki bi morali poznati osnovno paliativno oskrbo, specializiran drugi nivo pa bi bile posebne enote, sestavljene iz zdravnikov, medicinskih sester, psihologov, socialnih delavcev, duhovnih podpornikov, fizioterapevtov ... V nekaterih bolnišnicah takšne ekipe že delujejo, znanja pa so si ti ljudje večinoma pridobili v tujini, saj to v Sloveniji še ni mogoče." Potrebnih bo več takšnih ekip, posledično strokovnjakov, ki so izobraženi na tem področju.

Da se to zgodi, ni pomembno le, da je ustrezno ministrstvo pri nas leta 2010 sprejelo program razvoja paliativne oskrbe. "Da bodo naši neozdravljivi bolniki paliativno oskrbo prejeli kadar koli in kjer koli jo potrebujejo, bomo morali tudi v naši kulturi spremeniti odnos do smrti," meni zdravnica. Prav zato se verjetno toliko časa to področje ni razvijalo dovolj hitro. Kot družba temu delu življenja nismo želeli namenjati pozornosti. Medicina je del družbe, morda je zato prvenstveno trud usmerjala v to, kako smrt preprečiti.