S tem izrazom danes označujemo anksioznost, ki se sproži v situacijah z nekaj skupnimi značilnostmi:

– oddaljenost od doma ali drugega varnega kraja,
– množica ljudi, npr. gneča v javnih prevoznih sredstvih, v kinu ali gledališču
– ter druge okoliščine, iz katerih bi utegnil biti hiter izhod težaven.

Agorafobija se največkrat pojavi pri mladostnikih in mladih odraslih do 35. leta, lahko pa se simptomi pojavijo tudi v kasnejših letih. V večini primerov se razvije kot zaplet panične motnje. Nastopiti utegne že po prvem paničnem napadu, lahko pa se pojavi tudi šele čez čas, ko se človeku nabere več slabih izkušenj.

Ženske obolevajo dvakrat do trikrat pogosteje kot moški, to razliko pa razlagajo z večjo občutljivostjo žensk na strah (višja nevrotičnost kot osebnostna lastnost).

Po podatkih Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda so znaki za pojav agorafobije naslednji:

Občutek vznemirjenosti ali zaskrbljenosti:

– v javnem prometu (letala, vlaki, avtobusi),
– v zaprtih prostorih (trgovine, nakupovalni centri, dvigala, kino, gledališče),
– v odprtih prostorih (mostovi, parkirišča),
– ko smo v množici,
– pred čakanjem v vrsti (npr. v trgovini ali banki),
– da bi bili sami zunaj, brez spremstva domačih ali prijatelja, za nas varne osebe.

Kaj se lahko vprašamo, ko ugotavljamo, ali gre za agorafobijo: 

– ali smo vznemirjeni in zaskrbljeni, če moramo zapustiti svoj dom,
– ali se izogibamo določenih situacij,
– kaj se z nami notranje dogaja, če se vseeno znajdemo v teh situacijah,
– ali smo razvili izogibajoče vedenje, strategije, ki nam pomagajo, da lažje shajamo s simptomi?

Prisotni so lahko le nekateri od naštetih simptomov:

– hitro bitje srca,
– potenje,
– tresenje rok ali drugih delov telesa,
– omotica,
– slabost,
– občutek, da nam je vroče ali hladno,
– bolečina v prsih,
– problemi z dihanjem,
– težave z želodcem,
– diareja,
– strah pred izgubo kontrole ali zavesti,
– strah pred smrtjo,
– lahko se počutimo tudi ujete, nemočne ali osramočene.

Človek z agorafobijo se slej ko prej začne izogibati zanj nelagodnim okoliščinam, saj ga že ob misli, da bi se znašel na posameznem mestu, preplavi občutek, da bo izgubil nadzor nad sabo ali da se mu bo pripetilo kaj slabega. Posledično panična motnja in agorafobija pogosto pomembno vplivata na socialno življenje bolnika.

Strah pred paničnim napadom lahko v popolnosti spremeni način življenja, saj ta ne hodi več v trgovine, restavracije, kino. V skrajnem primeru ostane zaprt v svojem stanovanju. Priložnosti za srečevanje z ljudmi ter vzpostavljanje osrečujočih odnosov in doživljanje zadovoljstva je tako vse manj, kar pa je lahko usodno predvsem za mlade ljudi, ki nemalokrat ostajajo sami s svojo boleznijo.

Agorafobijo je najtežje razlikovati od generalizirane anksiozne motnje, saj se utegne tudi pri tej tesnoba v nekaterih okoliščinah okrepiti. Razlika je v tem, da ljudje z agorafobijo doma, torej na varnem, navadno ne doživljajo hujše tesnobe, medtem ko se pri osebah z generalizirano anksioznostjo simptomi pojavljajo povsod.

Če agorafobije ne zdravimo, strah postane še bolj neobvladljiv, saj se oseba začne izogibati vsem podobnim okoljem, ki bi znala nanj vznemirjajoče delovati, posledično si na koncu ne upa več niti za krajši čas zapustiti doma.

V pomoč pri agorafobiji so lahko različne tehnike sproščanja in druge oblike samopomoči, ki omilijo strah in napetost, denimo avtogeni trening in postopno sproščanje mišic. Da agorafobija ne bi napredovala in povsem ohromila pacientovega življenja, pa je treba strokovno pomoč poiskati čim prej, najbolje že po prvem paničnem napadu.

Ko zdravniki izključijo telesne vzroke za težave ob paničnem napadu, je treba poiskati pomoč pri psihoterapevtu.