»Večina ljudi, ki naredi samomor, pred tem opozori na svoj namen. Samomor prijatelja ali znanca lahko preprečimo, če prepoznamo, da je ogrožen, opozorilne znake pa vzamemo resno in temu primerno reagiramo. Depresija in čustvene krize, ki pogosto vodijo do samomora, so prepoznavne in ozdravljive,« so zapisali na spletni strani Psihiatrija, informacije za vsakogar.

Bodite pozorni na posredne in neposredne verbalne znake, ki sporočajo potencialen samomorilni namen. Nekateri ljudje neposredno povedo svojo odločitev in s tem opozarjajo o svojem namenu. Drugi pa o tem ne govorijo na glas, pa vendar kažejo določene znake, ki jih lahko prepoznate kot samomorilno vedenje. To se dogaja, ko vam oseba zaupa, da je utrujena od življenja ali se ji zdi, da bi njegovi družini bilo bolje brez nje, da ne zmore več in podobno. S tem izraža svojo čustveno in duševno stisko in kliče na pomoč.

»Človek, ki razmišlja o samomoru, je po navadi ambivalenten, obupan nad življenjem in zato opozarja nase z besedami kot »ne morem več ...«, »nima smisla ...«, »bolje bi jim bilo brez mene ...«. »Na take znake moramo biti pozorni. Ob tem moramo biti pozorni tudi na nenavadno, spremenjeno obnašanje, ki ni značilno za osebo. Recimo, da se prej družabna oseba začne umikati v samoto, je obupana, jokava, prej zelo urejena oseba se začne zanemarjati ipd. Nekateri se celo začnejo na neki način poslavljati, recimo, hočejo poravnati vse račune, postanejo pretirano skrbni, vračajo malenkosti ali celo pišejo oporoko,« pravi suicidologinja dr. Saška Roškar.

Pri posamezniku lahko opazite tudi čustveno labilnost, izbruhe jeze, zmedenost, onesposobljeno komunikacijo, izgubo fizične moči in občutka razumevanja ter pravilne presoje. Lahko sega po alkoholu in drogah in s tem išče pozornost okolice, ki bi lahko na ta način pravočasno prepoznala stisko.

 »Samomor se največkrat zgodi kot zaplet neke duševne motnje, najpogosteje je to depresija, saj se dolgotrajnejše stiske povezujejo z občutkom brezupa in s prepričanjem, da sta situacija in problem nerešljiva. Treba je poudariti, da posamezen dejavnik še ne pomeni tveganja za samomor, se pa ta izrazito poveča, kadar se več dejavnikov tveganja pojavi hkrati,« je še dodala Roškarjeva.

Prepoznajte depresijo

Depresija vašega prijatelja ali bližnjega se kaže, če je potrt ali je izgubil interes in zadovoljstvo ob vsakdanjih dejavnostih ter ima vsaj pet od naslednjih simptomov, ki trajajo več kot dva tedna:

- motnje spanja,
- motnje apetita in nenadna nihanja telesne teže,
- neobičajno počasno ali hitro govorjenje,
- zmanjšana želja po spolnosti,
- utrujenost in pomanjkanje energije,
- občutki manjvrednosti, samoobtoževanja ali krivde,
- težja koncentracija, počasno razmišljanje ali izrazita neodločnost,
- težje izpolnjevanje vsakdanjih obveznosti,
- občutki neobvladovanja svojega življenja,
- govorjenje o smrti ali samomoru.

Tveganje za samomor se še poveča, kadar se depresiji pridružijo:

- občutki obupa in brezizhodnosti,
- huda tesnoba, nemir ali razdražljivost,
- huda nespečnost,
- uživanje alkohola ali drugih drog.

75 odstotkov vseh, ki naredijo samomor, pred njim opozori prijatelja ali družinskega člana. Vse samomorilne grožnje in poskuse samomora je treba jemati resno.

Po podatkih Ameriške fundacije za preprečevanje samomora je priporočljivo, da:

Prijatelja ali bližnjega, za katerega opažate, da je depresiven, vprašate ali razmišlja o samomoru in ali ima morda v mislih že konkretno metodo in načrt za to. Ne smete se bati tega vprašanja, saj lahko na ta način preprečite dejanje. Nikakor ga ne poskušajte z vpitjem in prepiranjem odvrniti od samomora., temveč mu pokažite, da vam ni vseeno in da razumete.

Bodite ob njem, povejte mu, da so samomorilne misli začasne in, da minejo ter, da je depresijo mogoče pozdraviti in težave rešiti. Poskusite se izogniti izjavam, kot sta »Toliko vsega imaš, za kar je vredno živeti!« ali »Tvoj samomor bo prizadel tvojo družino.« Aktivno nagovarjajte prizadetega, da čim prej odide k zdravniku ali k psihiatru. Ker večina ljudi, ki razmišljajo o samomoru, ne verjame, da jim bo kdorkoli ali karkoli lahko pomagal razrešiti osebne in čustvene stiske, ponudite spremstvo do zdravnika ali strokovnjaka.

Pozanimajte se o virih strokovne pomoči, ki so na voljo v vaši regiji in na katere se lahko samomorilna oseba obrne v stiski (npr. zdravstveni domovi, urgentni centri, telefoni za pomoč v stiski, ipd.). Informacije posredujte ogroženi osebi, nato pa se pogovorite z njo o navedenih možnostih. V kolikor posameznik zavrača stik s strokovnjakom v živo, predlagajte telefonske linije za klic v stiski.

Kadar je kriza očitna in je življenje vašega bližnjega ogroženo, ga pospremite do dežurne zdravniške službe ali v bližnjo splošno ali psihiatrično bolnišnico. Če to ni mogoče, pokličite na tel. številko 112.

Človeka v hudi stiski nikoli ne puščajte samega, vse dokler nimate zagotovljene ustrezne pomoči in varnosti. Iz bližine odstranite vsa nevarna sredstva, na primer morebitna zdravila ali ostre predmete, ki bi jih prizadeti lahko uporabil pri samomorilnem poskusu.

Morda bo v takih primerih potrebna prisilna namestitev v bolnišnici, vsaj dokler ne mine krizno stanje in neposredna nevarnost za življenje prizadetega. Samomorilni bolniki pogosto zavračajo pomoč in lahko pobegnejo ali se izognejo kasnejšim kontrolnim pregledom pri zdravniku. Takrat je izjemno pomembna vaša podpora in spodbuda, da to vseeno storijo.

Če dobi vaš prijatelj ali sorodnik predpisana zdravila, ga spodbujajte, naj jih redno jemlje, zdravnika pa opozorite na morebitne stranske učinke zdravil.

NIJZ nudi informacije o tem, kako poslušati osebo v stiski:

• Bodite potrpežljivi in mirni, medtem ko oseba govori o svojih čustvih in doživljanju.
• Poslušajte brez obsojanja. Sprejmite, kar vam oseba govori, brez zavračanja ali strinjanja s povedanim.
• Postavljajte odprta vprašanja, na katera oseba ne more odgovoriti zgolj z »da« ali »ne«. Tako boste izvedeli več o njenih občutkih in povezanih težavah.
• S povzemanjem povedanega pokažite osebi, da jo dobro poslušate in pravilno razumete (»Torej, če te prav razumem, potem …«).
• Sproti razjasnite posamezne dele pogovora in se prepričajte, da osebo prav razumete.
• Izražajte empatijo, sočutje.

Vsakršna premišljevanja o samomoru vzemite resno in temu primerno tudi ukrepajte. Pomembno je, da ne zmanjšujete resnosti samomorilnih misli oz. da njihovega izražanja ne razumete samo kot »iskanje pozornosti«. Nujnost situacije presodite glede na opozorilne znake. Presodite, ali je posameznik odločen storiti samomor ali ima bolj splošne misli o smrti (npr. »Kaj je smisel življenja?«). Ocenite lahko tako, da osebi zastavite vprašanja, ki se nanašajo na njeno neposredno trenutno ogroženost.

V kolikor posameznik ne dovoli, da se s komerkoli deli informacija o njegovi samomorilni ogroženosti, je včasih treba prekoračiti zaupnost z namenom zagotavljanja varnosti. V tem primeru bodite odkriti in osebi povejte, komu boste informacije posredovali. Zavedajte se, da je bolje, če je oseba na vas jezna, ker ste delili njene težave z drugimi, kot pa da oseba naredi samomor, so še svetovali na NIJZ.

Če ste v stiski, ne odlašajte in poiščite pomoč, ki je na voljo na spodnjih kontaktih:

Osebni ali dežurni zdravnik
Najbližja splošna bolnišnica
112 - Reševalna služba
01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (med 19. in 7. uro zjutraj)
080 116 123 – Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik (24 ur/dan, klici so brezplačni)