Ko vedno padamo v vrtinec neosrečujočih odnosov

In potem … se zgodi novo razmerje. Začetki so obetavni, drugačni kot doslej. Vse dokler ne mine mesec, dva ali šest, ko začne obraz najdražjega kazati nove podobe. Takšne, ki vam niso niti najmanj všeč. Naenkrat ugotovite, da se ob njem počutite enako kot leta poprej. Kako je mogoče, da se po vseh partnerskih zvezah vedno znajdemo na isti točki, kot bi se vrteli v začaranem krogu? Kako je mogoče, da je toliko različnih oseb, ki na začetku obljubljajo zvezde z neba, pravzaprav enakih? Na prvi pogled se zdi, da si bivši ne bi mogli biti bolj različni, tako po zunanji podobi, zanimanjih, kot tudi po poklicih. A nekaj jim je vendarle skupno – VI.

Po vseh neuspelih poskusih zvez, ob katerih se morda že n-tič sprašujete, kje vam uspe srečati vse te osebe, ki vas vedno znova pahnejo v razočaranje, se raje osredotočite nase. Za odnos sta vedno potrebna dva posameznika, ki vzpostavita povsem svojevrstno in unikatno dinamiko, a mnogokrat pozabljamo, da vsi naši zavedni ali nezavedni primanjkljaji, ki jih nosimo s seboj, prebujajo in vzpodbujajo v drugem ravno takšna vedenja, ki nas najbolj bolijo. Od vseh številnih bivših partnerjev nam morda kljub njihovi navidezni različnosti prav vsak izmed njih prebudi enake občutke. Občutke, da mu niste dovolj pomembni. Da se počutite osamljene. Da vaše čustvene potrebe po bližini niso zadovoljene. Ker se vam po vsakem prepiru zdi, da ne zmore, ne zna najti pot do vas in do tega, kar potrebujete. Zdi se vam, da je življenje vse bolj podobno igri, v kateri je že vnaprej določeno, da boste poraženka spet vi.

Vedno isti deja-vu

Mnogi se po številnih neuspelih zvezah odločijo, da si bodo dali čas in enostavno počakali na pravega. Nekje vendarle je, kajne? A lahko čakamo dve ali pet let, pa lahko spet srečamo človeka, ob katerem bomo spet doživeli tisti znani deja-vu. Vse se začne pri nas samih in dokler dopustimo, da najzgodnejše izkušnje, naučeni vzorci, negativna prepričanja vplivajo na nas iz najbolj temačnih globin, bo verjetno vedno isto.

Lep primer je prispodoba o ledeni gori. Samo majhen delček, ki predstavlja naše ’zavedno’, jo gleda iz morja. Ogromna gmota z vsem našim ’nezavednim’, ki najbolj vpliva na nas, pa se skriva pod morjem. To je tisti delček, ki nas kot marionetne lutke vodi in usmerja, ne da bi to sploh vedeli. Pomembno je, da se poznamo in spoznamo tudi najtemnejše in boleče delčke sebe. Tiste, ki jih ponavadi pometamo pod preprogo, se z njimi ne želimo soočiti, ali pa sploh ne vemo, da so v nas. Ko jih predihamo, sprejmemo in prepoznamo, gremo v življenje lažji . Vemo kdo smo, česa si ne želimo, predvsem pa gremo z novo podobo o sebi naprej. To pa je tisti zlati temelj za vse ostale odnose, ki jih v življenju ustvarjamo.

Ko se nam v življenju venomer dogaja isto, je čas, da se zazremo vase. Prav v neskončni skrivnosti naših osebnosti se namreč skriva tisto, po čemer v življenju najbolj hrepenimo.