Zdi se nam čudno, ko se par po nekaj skupnih desetletjih življenja odloči za ločitev. Pa je to res nenavadno?

Ni nenavadno. Je zelo normalen, celo logičen pojav. Sploh če ga pogledamo v kontekstu psihosocialnega razvoja človeka.

V vsakem obdobju našega življenja se namreč srečamo z določeno razvojno nalogo, ki jo moramo predelati. Če se v zgodnji odraslosti srečujemo z nalogo vzpostavljanja intimnosti, formiranja partnerstva in morebitnega ustvarjanja potomstva ter tudi z vprašanjem materialne preskrbljenosti in karierne usmeritve, se v zrelih letih srečamo z vprašanjem minljivosti.

Ta nas neizogibno sili v razmislek o tem, kako smo do sedaj preživeli svoje življenje, s čem smo zadovoljni in s čim ne ter tudi z vprašanjem, kako in s kom bi si želeli preživeti preostanek let, ki nam je še na razpolago.

Če človek v tem obdobju pride do spoznanja, da ni zadovoljen s svojimi odločitvami v preteklosti in s tem, kako se je zaradi njih izteklo njegovo življenje, ima v tem obdobju še zadnjo priložnost, da spremeni potek dogodkov na tak način, da bo s svojim življenjem zadovoljen.

Zato ni redko, da je v tem obdobju glavna sprememba, ki jo ljudje naredijo, ravno ločitev od dolgoletnega partnerja, saj je ravno partnerski odnos pogosto vir nezadovoljstva v življenju posameznika.

Kakšni so ponavadi razlogi za takšno odločitev?

Osnovni razlog za to odločitev je, kot rečeno, splošno nezadovoljstvo s svojim partnerskim odnosom, do česar pa lahko z leti pride iz več razlogov.

Najpogostejši je gotovo ta, da se s svojim partnerjem tekom dolgih let skupnega življenja oddaljimo drug od drugega in zato ne vidimo več možnosti za skupno pot.

Dejstvo je, da nas v odnosu s partnerjem družijo skupne vrednote, želje in cilji (poleg spolne privlačnosti seveda), in če partnerja ne delata aktivno na svojem odnosu, se neredko zgodi, da tekom let skupnega življenja posameznika spremenita te vrednote, cilje in želje za prihodnost v različno smer. Tako se nekega dne zavesta, da nimata več istih pričakovanj od svoje zveze in za življenje, da ju nič več ne povezujejo, niti vzajemna čustva ljubezni.

Zelo pogosto do takega spoznanja partnerja prideta, ko od doma odidejo odrasli otroci ali ko eden od partnerjev ostane brez dela ali se upokoji, saj takrat partnerji pogosto prvič po dolgih letih svojo pozornost znova namenijo svojemu partnerskemu odnosu in ugotovijo, da z njim niso več zadovoljni.

Odhod otrok od doma je z ločitvijo lahko povezan tudi na način, da je to dogodek, ki sta ga partnerja čakala, da se bosta lahko ločila. To se neredko zgodi pri tistih parih, ki so, kljub nezadovoljujočemu partnerskemu odnosu, sprejeli odločitev, da ostanejo skupaj zaradi otrok. Ko se taki starši prepričajo, da so otroci samostojni in preskrbljeni (ter ocenijo, da njihova ločitev ne bo več pretirano vplivala na njih), se tako tudi uradno in na papirju razidejo, čeprav ponavadi partnerskega odnosa v pravem pomenu te besede ni bilo več že dolgo pred tem.

Zelo pogost povod za razhod v zrelih letih so tudi odkrite afere oz. to, da si eden od partnerjev najde drugega partnerja in zaupnika. Do česar pride ponavadi zaradi nezadovoljenih potreb v odnosu: naj gre za pomanjkanje spolnosti, za nezadovoljeno potrebo po komunikaciji, izražanju čustev, bližini tudi po potrditvi s strani partnerja in drugih ...

Še en razlog za ločitev in tudi menjavo partnerjev pa je lahko tudi t. i. kriza srednjih let, pri katerih gre v osnovi za strah pred staranjem. Krizo doživijo tisti posamezniki, ki se težko soočijo s procesom staranja in svojo minljivostjo in taki ljudje pogosto v tem obdobju naredijo drastične in pogosto tudi nepremišljene spremembe, ki naj bi jim prinesle ponoven občutek mladosti. Med temi spremembami se pogosto znajde tudi ločitev in s tem menjava partnerja, seveda  najpogosteje za mlajšega.

Obstajajo seveda tudi drugi razlogi, a če temu seznamu dodamo samo še tistega, omenjenega pri prejšnjem vprašanju (torej, da človek zaradi inventure, ki jo v tem obdobju naredi glede svojega življenja,pride do spoznanja, da s svojim partnerskim odnosom že dolgo, ali pa sploh nikoli ni bil zadovoljen in ima preprosto dovolj ter odnos zaključi), nekako zaokrožimo glavne razloge za razhod partnerjev v zrelih letih.

Ali se vam zdi, da ločitev v povprečju boljše prenašajo mladi pari, s krajšo dobo zakonske zveze in majhnimi otroki ali obratno?

To je zelo odvisno od vsakega posameznika oz. para ter od razlogov, zaradi katerih je prišlo do ločitve, seveda pa tudi od tega, kako sta partnerja ločitev izpeljala.

Ločitev je, ne glede na to, v katerem obdobju partnerstva ali našega življenja se odločimo zanjo, težek in čustveno naporen korak. Vsako obdobje naše zveze pa pri tem doda tudi svoje, specifične izzive.

Ko so otroci majhni, partnerja pri sprejemanju odločitve o razhodu, ki je že sama po sebi težka, recimo, bremeni dodatno še teža odgovornosti, ki jo imata do otrok, saj se zavedata, da bo ločitev za otroke neizogibno prinesla negativne posledice.

Zaplete pa se tudi, ker morajo posamezniki, dokler so otroci še majhni, s partnerjem (s katerim so se razšli, ker ga ne želijo več v svojem življenju), za čas odraščanja otrok še naprej vzdrževati stike, se usklajevati in sodelovati pri vzgoji ter se tudi redno videvati, kar je ob poplavi čustev, ki jih človek doživlja po ločitvi, prav gotovo dodaten izziv.

Izziv za mlada ločence je prav gotovo kasneje tudi ta, kako sprejeti novega partnerja svojega bivšega, ki bo imel tudi pomembno vlogo v življenju naših otrok, če nam je to všeč ali ne. Da ne govorimo o materialni delitvi ravnokar ustvarjenega skupnega doma, reševanju vprašanj dolgoročnih kreditov, ki smo jih morebiti vzeli s tem namenom z bivšim partnerjem itd.

Ko smo v zrelih letih, na drugi strani odločitev za ločitev prinese drugačne težave, in sicer v prvi vrsti soočenje s strahom pred osamljenostjo, ponavadi pred tem, da obstaja možnost, da bomo do konca življenja ostali sami.

Na drugi strani ponavadi predstavljajo starejšim parom težavo pri ločitvi tudi neizogibna sprememba življenjskega sloga, morebitna sprememba okolja, v katerem smo bivali, spremenjena dnevna rutina, kar je vsekakor težje starejšim ljudem kot mlajšim, ki so glede tega bolj fleksibilni.

Prav tako kot v mladih letih gre tudi pri zrelih parih nato še za izziv pri delitvi premoženja, ki je pogosto kar velik, saj morajo ljudje po dolgih letih skupnega bivanja zapustiti ali prodati skupni dom, na katerega so vezani spomini na odraščanje otrok, na mnoge partnerske izzive, vrsto let lepih skupnih trenutkov ...

Izziv pa je pogosto tudi ta, da partnerji z majhno plačo ali pokojnino iz sorazmerno dobre finančne situacije z ločitvijo zapadejo v finančno stisko, kar lahko zanje predstavlja velik stres, saj v zrelih letih ljudje ponavadi težje najdejo dodatne vire zaslužka kot v mlajših.

Zato je težko reči, komu je lažje ali težje, ker je soočanje z izzivi, ki jih prinaša ločitev, kljub vsemu zelo subjektivna stvar, ki je bolj kot od dolžine trajanja same zveze odvisna od psihične odpornosti in osebne zrelosti posameznikov, ki se ločujeta.

Pri čemer pa drži dejstvo, da bolj kot sta partnerja osebnostno zrela in psihično odporna, lažje bosta prenesla ločitev in njene posledice, ne glede na njuno starost.

Kako se lotiti prebolevanja ločitve? Kakšen je sam proces in ali gre morda tudi za neko obliko žalovanja?

V času ločevanja in tudi potem, ko je ločitev že zaključena, gre posameznik čez močna čustva razočaranja, jezo in žalost, ki se jim pogosto pridružijo tudi zanikanje, sram, občutek neuspeha, občutek krivde, (posebej, kadar so v sliki tudi otroci ali kadar zapuščamo partnerja, ki je finančno nepreskrbljen ali se bori z boleznijo ali invalidnostjo). Niso pa redki niti občutek gneva, besa, tudi občutek prikrajšanosti, nepravičnosti, kadar smo mi tisti, ki smo zapuščeni ...

Nabor čustev in občutkov je seveda različen in odvisen od situacije, v kateri se nahajata partnerja, ki se ločujeta ter seveda od razlogov za ločitev ter morebitnih izgub, ki jih partnerja ob tem utrpita.

In drži, del procesa prebolevanja ločitve je tudi žalovanje za odnosom, ki se zaključuje. Pri čemer žalujeta oba partnerja, ne glede na to, kateri je bil pobudnik ločitve. V vsakem primeru se namreč soočimo z izgubo.

Ne žalujemo pa samo za izgubljenim partnerskim odnosom, temveč tudi za drugimi stvarmi kot npr. skupnim domom, izgubljeno družino ali vsaj predstavo le-te, za skupnimi aktivnostmi, spomini, tudi za materialnimi stvarmi, za skupnimi hobiji, za spremenjenimi odnosi s prijatelji in razširjeno družino, morebitno izgubo stikov z določenimi ljudmi, ki so bili zaradi partnerja del našega življenja, za spremembami vsakodnevnih navad in rutine, morebitno spremembo stalne lokacije bivanja, celo za dopustovanjem na priljubljenem skupnem kraju pa tudi za spremembo naše finančne situacije, posebej če se ta poslabša in za mnogo drugega ...

Zato je za vse, ki se zaradi ločitve znajdejo sredi viharja čustev, enako in izredno pomembno, da si dajo čas in dovoljenje, da čutijo, kar čutijo in da v miru odžalujejo za vsem, kar bodo pogrešali, brez občutkov sramu in samoobtoževanja češ, ne bi se smel tako počutiti.

Pri tem seveda lahko zelo pomaga, če si poiščemo strokovno pomoč in podporo psihoterapevta, saj nas naval čustev lahko popolnoma preplavi in zaradi njega doživljamo tesnobo ali pa, če se s čustvi ne soočimo in jih ne izrazimo, zdrsnemo v depresijo oz. razvijemo kakšno bolezensko stanje.

Učinkovita možnost, za katero se vedno pogosteje odločajo pari, ki se ločujejo pa je tudi obisk partnerske terapije, na kateri lahko partnerja s pomočjo strokovnjaka predelata morebitne slabe občutke, ki se porajajo med in po ločitvi ter obdelata tudi preostala nesoglasja in zamere, ki so se pojavila v njunem odnosu pred, med ali po ločitvi ter na tak način zaključita partnerski odnos in korektno nadaljujeta morebitni starševski odnos, če to zahteva situacija (kadar imata odraščajoče otroke) oz. zaključite odnos, če ju ne veže nič drugega.

Dobra novica za vse, ki so v procesu ločevanja, pa je ta, da intenzivni občutki, s katerimi se soočamo med in po ločitvi, praviloma izzvenijo nekje v  6 mesecih do dveh let in se zelo redko raztegnejo na daljše časovno obdobje. V tem času se naše življenje in čutenje povrne v meje normale in, če v tem času uspemo rešiti tudi bivanjska in finančna vprašanja, že vzpostavimo novo življenjsko rutino in s tem notranje ravnotežje.

Kje se pojavi največ težav: pri delitvi premoženja ali čustvenem prebolevanju situacije?

Vsak par, ki se loči, gre skozi proces čustvenega prebolevanja in tudi skozi proces delitve premoženja, ki sta v vsakem primeru (vsaj nekoliko) čustveno obarvana.

V kakšni meri in na kakšen način, pa je seveda spet odvisno od več različnih dejavnikov.

Ampak generalno gledano, lahko rečemo, da bolj, kot je viharni čustveni del ločitve, večja so nesoglasja in napetosti pri delitvi skupnega premoženja. 

Te težave so namreč večinoma posledica nakopičenih zamer, prizadetosti in drugih nerazrešenih težav, ki jih partnerja nista predelala med čustvenim procesom ločevanja, zato jih poskušata reševati skozi materialni del ločitve.

Takrat ljudje lahko, ne glede na leta, postanejo zelo nerazumni in se borijo z vsemi sredstvi, vse z namenom, da bi dobili neko notranje zadoščenje za svoje slabe občutke.

Tako da smo na koncu spet pri stopnji osebnostne zrelosti posameznika oz. obeh partnerjev. Večja kot je stopnja le-te, bolj bo ločitev potekala v spoštljivem vzdušju in brez večjih pretresov.

Kako odrasli otroci sprejemajo takšne odločitve staršev? Kako to vpliva nanje?

Redki so otroci, za katere ločitev staršev, ne glede na to, koliko so stari, ne bi bila vsaj do neke mere boleča in ob kateri ne bi začutili izgube.

A odrasli otroci ločitev staršev veliko lažje in hitreje predelajo od mlajših otrok, na katere ločitve drastično vplivajo, saj spreminjajo njihov potek življenja, ogrožajo občutek varnosti in na splošno pomenijo zanje ogromno izgubo.

Je pa intenzivnost čustev, ki jo odrasli otroci doživljajo ob ločitvi staršev, odvisna predvsem od tega, kako dobro so otroci kot odrasli "postavljeni" kot osebe, pri čemer mislim predvsem, koliko so se čustveno osamosvojili od staršev in kakšno stopnjo osebne zrelosti so dosegli.

Odrasli otroci, ki so se čustveno osamosvojili od svojih staršev in so dosegli določeno stopnjo osebnostne zrelosti, bodo ponavadi, še preden bo prišlo do ločitve, opazili pomanjkljivosti partnerskega odnosa svojih staršev in jih zato taka novica ne bo toliko presenetila, niti pretresla. Ne bo pa niti spremenila njihovega odnosa s posameznim staršem, saj se tak otrok ne bo postavljal na nobeno stran, ker bo razumel, da to ni njegova ločitev od staršev in, da zanj odnos z njima ostaja enak.

Tiste odrasle otroke, ki čustvene (in pogosto tudi fizične ter finančne osamosvojitve) še niso izpeljali (in mnogi med njimi so taki, ki štejejo že preko 30, 40 včasih tudi več let), pa lahko ločitev doživljajo bolj burno in jih tudi prizadene. Pogosto zato, ker se počutijo pretirano povezane s starši in jim je na zanje hudo ter celo prevzemajo bolečino staršev, kot bi bila njihova, na drugi strani pa tudi zato, ker jim informacija o ločitvi do dobra zamaje njihov občutek varnosti, saj je ta še vedno vezan na odnos s starši. Zato lahko taki posamezniki v tem procesu doživijo nekoliko večji čustveni proces, celo občutijo  znake depresije, tesnobe, anksioznosti.

Je pogosto mišljenje otrok »če njima ni uspelo, tudi meni ne bo?

Tako prepričanje ni redko. A vseeno se zdi, da se prej, kot bi se prepuščali takemu mišljenju, otroci ločenih staršev celo bolj od svojih vrstnikov, (katerih starši se niso ločili), trudijo za svoje partnerske odnose, saj ne želijo ponoviti napak svojih staršev.

Ali dolgotrajen nesrečen zakon lahko vpliva na razvoj bolezni partnerjev?

Vsekakor. Danes je dokazano, da psihični stres, nezadovoljstvo in neizražena ali potlačena čustva vplivajo na naše zdravje, zato ni redko, da ljudje, ki niso zadovoljni s svojim partnerstvom in, ki ne rešujejo aktivno tega problema, pogosto razvijejo fizične simptome.

Ti se lahko kažejo v zelo različnih oblikah, zato jih pogosto ne povezujemo z nezadovoljstvom v odnosu, saj na prvi pogled skoraj ni mogoče videti teh povezav. A, ko pogledamo pobližje, lahko najdemo povezave. Pri tem gre lahko za zelo različne simptome kot npr. ponavljajoči se glavoboli, težave z erekcijo, povišan pritisk, težave s srcem, bolečine v določenih delih telesa tudi težave s ščitnico in mnoge druge.

Seveda ni vsak tak fizični simptom vedno povezan s psihičnim dogajanjem in to je potrebno imeti v mislih. A če se srečujemo s ponavljajočimi se fizičnimi simptomi, za katere zdravniki ne odkrijejo fizičnih razlogov, je smiselno pomisliti na to, da se razlog morda nahaja v našem doživljanju nezadovoljujočega partnerstva ali drugih odnosov.