Tokrat izpostavljamo najpogostejše floskule, misli in izreke, ki se jim v težjih okoliščinah raje izognite.

’Čas je, da se pobereš in greš naprej.’

Že res, da morda na prvi pogled te besede delujejo spodbudno, a niso. Oseba, ki doživlja razočaranje in se še kar vrti v začaranem krogu čustev, ne more pospešiti časa, ki ga potrebuje za žalovanje. Vsak preboleva stvari na svoj način, predvsem pa v svojem tempu. S stavki, kot je zgornji, pa lahko osebi damo samo občutek, da je ne razumemo. Seveda velja izjema, in to je, ko nekdo več let goji v sebi žalost, ponotranji vlogo žrtve in v njej začne uživati. Morda se sliši kot ekstrem, a takšen posameznik z vlogo žrtve dobiva vso potrebno pozornost, ki je morda prej nikoli ni imel.

’Kar te ne ubije, te okrepi.’

Če bi bil ta zelo priljubljen stavek resničen, ne bi nihče, ki je doživel travmo ali drugo težjo izkušnjo, utrpel posledic. V tem primeru le gre za obrambni mehanizem, ki se imenuje racionalizacija, s katerim želimo vse slabo, kar se je zgodilo, obrniti na razumsko plat. A če s tem tolažimo sebe, je v redu, ne uporabljajte pa te floskule za tolažbo drugih. Veliko se govori o majhnih življenjskih lekcijah, ki te vsakič znova naučijo nekaj novega – bodisi spoprijemanja z lastnimi ali čustvi drugih. A znanost še nima nikakršnega dokaza, da bi nas tragični in težji življenjski dogodki dejansko utrdili kot osebnosti. Zagotovo pa takšne izkušnje puščajo rane in blokade, ki lahko dolgo let (včasih celo življenje) vplivajo na naše vedenje in razmišljanje.

’V resnici ni tako hudo, kot se zdi v tem trenutku. / Lahko bi bilo še slabše.’

Če vse skupaj zelo objektiviziramo, je to resnična trditev. Res je, da ’ni nobena juha tako vroča, kot se skuha’ in da stvari postanejo čez čas lažje. Res je tudi, da je vedno lahko slabše. A če skušamo biti do nekoga sočutni, s takšnimi stavki marginaliziramo in omalovažujemo bolečino osebe, ki trpi. Ko je v igri huda duševna bolečina, res ni čas za primerjanje, kdaj je težje, kako je zdaj in podobno, saj gre v tem primeru le za sprenevedanje. Vaša naloga ni, da nekomu razlagate in sodite, kako močno čuti, ampak da ste samo ob njem – to je tudi vse, kar potrebuje.

’Točno vem, kako se počutiš.’

Ta izjava je običajno namenjena izražanju solidarnosti; želimo, da oseba na drugi strani ve, da jo skušamo razumeti. A v resnici nikoli, zares nikoli povsem ne vemo, kako se drugi počuti – tudi če smo imeli nekoč sami podobno izkušnjo. Vse, kar v težkem obdobju nekdo želi, je ’čustveni prostor’, kot rečemo tišini in priložnosti, ki jo nekomu damo, da spregovori. Pri tem ni treba na dan vleči podobnih zgodb, ki smo jih doživeli sami, razen seveda, če oseba na drugi strani želi slišati naše izkušnje.

Ta izjava je lahko dvorezen meč. Po eni strani predstavlja optimizem in vero, da nas nekje čaka nekaj boljšega, lepšega. Po drugi strani pa takšne izjave ne morete (smete!) izreči v primerih izgub, smrti.

’Kadarkoli me lahko pokličeš.’

Žalujoči ali tisti, ki se spopadajo s težkim obdobjem, zelo redko pokličejo samodejno. Razlog je po navadi ta, da nas nočejo motiti s svojimi težavami in težkimi občutji ali pa enostavno nimajo volje, saj so globoko v procesu žalovanja. Zato raje, kot da pričakujete njihov klic, pokličite vi – ali pa pošljite kratko sporočilo, da ste z njimi v mislih. Lahko jih tudi obiščete, povabite ven, s čimer jim pomagate vsaj za kratek čas preusmeriti misli drugam.

Kot že zgoraj rečeno, je poslušanje in pristno čutenje človeka umetnost, ki najprej zahteva pristen stik s seboj. Če želimo biti dobri poslušalci, ne potrebujemo gore modrosti, niti stavkov na zalogo, ki jih bomo uporabili v ’ključnih’ trenutkih. Dovolj je bližina, dovolj je tišina. Ljudje ne potrebujemo veliko, le nekoga, ki nam bo dal ’prostor’ in občutek, da nas sprejema v vsem, kar smo in doživljamo.