Zadnje ugotovitve kažejo, da so za naše zdravje prav tako kot dober spanec pomembne tudi sanje. Še več. Zavestno se jih lahko naučimo uporabljati v lasten prid.

Ljudje po navadi sanje dojemajo kot nepomemben del življenja, predvsem nočne more pa si želijo čim prej pozabiti. Jeffrey Sumber, ki je med drugim na Harvardu študiral mitologijo sanj, na Jungovem inštitutu v Zürichu pa Jungovsko interpretacijo, meni, da se ti ljudje izogibajo čustvom, s katerimi jih želi soočiti njihova podzavest. Analiza sanj je po njegovem ključna v procesu odkrivanja samega sebe. Sanje namreč odkrivajo naše najgloblje želje in rane. Z njihovo analizo pa lahko bolje razumemo same sebe.

Ljudje spimo v ciklih, v katerih se na približno 90 minut izmenjujeta NREM in REM faza. NREM faza je faza, v kateri se naše oči ne premikajo. Za REM fazo pa je značilno hitro premikanje očesnih zrkel. Naše sanje so najbolj intenzivne v slednji. Najprej nastopi NREM faza, za njo pa REM. Če bi človeku odvzeli sanje, v poetičnem ali medicinskem sanju, bi počasi zbolel ali umrl.

»Če ne bi sanjali oziroma če ne bi imeli REM faze, bi zblazneli, zboleli ali umrli,« je za Zarjo povedal dr. Jožef Magdič, nevropsihiater in psihoanalitik. Dodal je še, da »vsi sanjamo, le da govorica sanjskega sveta človeku, ki se sanj ne spomni, očitno ni potrebna za zdravo funkcioniranje njegove realnosti, ni pa to nič patološkega«.

C. Jung in S. Freud, ki sta se v interpretacijo sanj do potankosti poglobila, sta se v osnovi strinjala z mnenjem, da se sanje na nek način povezujejo z našo podzavestjo. Skoznje se izražajo naše, v realnosti potlačene želje, strahovi in skrbi. Sanje naj bi nas opozarjale tudi na naše še neizkoriščene kreativne, karakterne ali osebnostne lastnosti, ki še morajo biti izražene, da bi lahko postali celoviti, srečni in zadovoljni ljudje.

V raziskavah iz 70. let so ugotavljali, kaj se zgodi s sanjami, če človeku onemogočimo spanje v REM fazi spanja, v kateri so sanje najpogostejše. Ugotovili so, da so se sanje kljub temu pojavile, a v drugih fazah spanja ali celo preko dneva, ko so bili ti ljudje budni. Raziskovalci so zato prišli do zaključka, da so sanje nujni oz. potrebni sestavni del našega življenja, in če se ne morejo izraziti po običajni poti, ko spimo, možgani že poiščejo način, da izgubo sanj nadomestijo, pa čeprav bodo to sanje v času budnosti.

Znanstveniki vse bolj spoznavajo, kako kompleksen inštrument so sanje, za katere porabimo več kot pet let življenja. Sanje namreč črpajo iz daljnih spominov, upoštevajo najnovejše izkušnje ter dovolijo, da na plan pridejo stvari, globoko zakopane v podzavesti.

Med sanjami dovolimo razmišljanje o idejah, ki bi v zavestnem stanju zaradi družbenih norm najverjetneje zavrgli. Če se s sanjami naučimo zavestno delati, pa lahko svojo zavest povežemo s podzavestjo, ki predstavlja bistveni del naše psihe in duševnega življenja.

Sanje pomagajo tudi pri težkih življenjskih situacijah, na primer pri izgubi bližnjega ali soočanju z lastno minljivostjo.

Žalovanje je kompleksen proces, ki poteka individualno ter hektično. Sanje, povezane z njim, so precej pogoste, običajno pa se pojavljajo v obliki, ko kdo od pokojnih prednikov obišče žalujočega in ga na nek način potolaži.

Študija, ki so jo leta 2014 izvedli na 300 sorodnikih ljudi, ki so umrli v Hospicu, je pokazala, da se je 58 odstotkov spomnilo vsaj enih sanj o pokojniku. Čeprav sanje niso bile vedno prijetne, so žalujočim običajno pomagale sprejeti izgubo.