Različne komentarje glede njene debelosti je pričela kmalu dobivati od svoje družine.

Zaradi negativnih komentarjev je kmalu postala depresivna. A tudi v tem primeru ni prejela nikakršne podpore. Doma so ji rekli, da si izmišljuje izgovore in da je lena. ''Takrat sem verjela njihovim besedam. Verjela sem, da ne bom nikoli našla moža, imela kariere in vsakič, ko se kakšna zveza ni obnesla ali so me zavrnili na razgovoru za službo, sem se krivila. Krivila sem svojo telesno težo.''

V najhujšem obdobju je imela 110 kilogramov, a takrat ni želela shujšati, ker bi jo odvečni kilogrami motili, a preprosto zato, da bi njena družina prenehala s škodljivimi komentarji. Poskusila je najrazličnejše diete, a nič ni delovalo, saj ni hujšala zase, ampak za to, da bi svoji družini dokazala, da je lahko vitka. Vse pa se je spremenilo, ko so ji diagnosticirali policistične jajčnike in zgodnjo obliko sladkorne bolezni. ''Takrat sem se usedla in imela pogovor s seboj. Si želim s temi boleznimi živeti že v 30-ih letih? Odgovor je bil ne. Si želim zaradi odvečnih kilogramov onemogočiti, da bi kdaj imela družino? Ne.'' Vedela je, da je čas za spremembe in takrat je spremembe tudi lahko naredila.

Odločila se je za operacijo zmanjšanja želodca, a zdravniki so jo najprej poslali na psihoterapijo. ''Takrat sem si takoj želela na operacijo, a sem sedaj vesela, da mi še niso dovolili. Če ne bi šla skozi terapijo, se ne bi nikoli naučila identificirati mojih pravih težav in jih pozdraviti. Nikoli se ne bi zavedala, da svoje družine ne morem spremeniti, a da lahko vzpostavim zdrave meje z njimi. Ko je zdravnica videla napredek, ki sem ga dosegla, me je napotila na operacijo.''

Kmalu po operaciji je pričela izgubljati odvečne kilograme. Odstranili so ji velik del želodca, zato je lahko jedla le majhne koločine hrane. Eno leto po operaciji je izgubila kar 52 kilogramov. A po hujšanju je ostalo tudi veliko odvečne kože, ki ji trenutno visi iz trebuha in predstavlja velik napor za njeno telo. ''Odvečna koža je izjemno neudobna in res mi uničuje samozavest. Včasih, ko se pogledam v ogledalo, še vedno vidim debelo sebe v njem, saj vse visi dol z mene. Prav tako ne morem hoditi na zmenke. Samo misel na to, da bi komu pokazala svoje telo, me stisne in navda z anksioznostjo.''

Kljub vsemu pravi, da je bilo hujšanje 100 odstotno vredno vseh negativnih posledic. ''Raje imam odvečno kožo, kot da sem nesrečna ujeta v svojem sto kilogramskem telesu.''

Trenutno na dobrodelni spletni strani GoFundMe zbira sredstvo za operacijo, s katero bi ji odstranili odvečno kožo. Drugim, ki se spopadajo s podobno zgodbo, pa sporoča. ''Ne poslušajte toliko, kaj si drugi mislijo. Ker vaša mati ali prijatelji ne podpirajo operacije, ne pomeni, da to ni prava odločitev za vas. In četudi ne gre za operacijo, če nekdo kritizira, kako želiš izgubiti odvečne kilograme, si zapomni, da boš na koncu dneva ti moral živeti v svojem telesu, zato je to popolnoma tvoja odločitev. Ti si tisti, ki mora najti svojo srečo.''