Samozadovoljevanje je početje, ki se ga ljudje ne bi smeli sramovati, saj gre za povsem običajno in zdravo vedenje, pravi seksologinja, specialistka psihiatrije dr. Irena Rahne Otorepec. Ne glede na to pa še vedno obstaja kar nekaj ljudi, ki jim je o tem neprijetno govoriti, kaj šele to početi.

Zakaj se ljudje samozadovoljujemo?

Gre za samostimulacijo, ki prinaša ljudem spolno ugodje, in to vedenje ljudje prakticirajo ne glede na starost, spol ali spolno orientacijo. Lahko ga opredelimo kot “igro s svojimi spolovili“ z ali brez namena doseči orgazem. Največkrat je samozadovoljevanje tudi prvo spolno vedenje. Splošno je sprejeto, da gre za normalno, naravno, varno in pogosto spolno vedenje.

Samozadovoljevanje je bilo v preteklosti obravnavano kot skrajno problematično in se je z njim povezovalo veliko napačnih prepričanj in celo groženj o katastrofičnih posledicah ter je bilo zelo povezano s sramom, krivdo, grešnostjo in še s čim. Zato se mi zdi pomembno poudariti, da se samozadovoljevanja oseba ne sme sramovati. Upam, da temu v sedanjem času ni več tako. V klinični praksi pa opažam, da se zlasti ženske večkrat samozadovoljevanju odrečejo, ko imajo stalnega partnerja, neredko pa nimajo nobene tovrstne izkušnje s samozadovoljevanjem. Po spolu ženske manj prakticirajo samozadovoljevanje in pogosto se izkaže (v klinični praksi), da svojega telesa ne poznajo dovolj, se spolnih dražljajev bojijo, celo sramujejo.

Ali na samozadovoljevanje lahko gledamo kot na neke vrste spoznavanje telesa in pripravo na spolnost?

Seveda, saj preko samozadovoljevanja ljudje lahko spoznavamo svoje telo in njegove odzive, lahko sproščamo napetosti (notranje in zunanje), lahko tudi uresničujemo svoje spolne fantazije. Gre za način spolnega izražanja, preko katerega oseba pomembno poveča samozavedanje, samosprejemanje in tudi samozavest. Velikokrat ga kot terapevtsko tehniko vključimo v zdravljenje spolnih motenj, na primer pri zelo spolno zavrtih osebah in pri osebah s težavo pri doseganju orgazma. Ena od oblik samozadovoljevanja je tudi samozadovoljevanje v paru, ki ga partnerja bodisi izvajajta drug na drugem ali istočasno vsak zase (odvisno od skupnega dogovora) z namenom, da se intimno še bolj zbližata, delita svoje občutke in želje, izboljšata spolno funkcioniranje.

Kdaj je normalno, da se začne oseba samozadovoljevati?

Kot sem že prej rekla, gre za povsem naravno spolno vedenje, ki se opaža že pri otrocih v zgodnjem otroštvu, ko običajno sproščeno raziskujejo svoje telo in najdejo “erogene cone“, ki jim prinašajo zelo prijetne občutke. Takrat je zelo pomemben odziv staršev, da se na to vedenje ne odzovejo negativno ali jih zaradi tega celo kaznujejo!

Kdaj govorimo o zdravem samozadovoljevanju?

Samozadovoljevanje ne povzroča škode na telesnem in duševnem zdravju, kot so včasih verjeli, zato lahko brez skrbi rečemo, da je zdravo človekovo “početje“. In to stališče naj bi sprejeli vsi.

Kdaj pa se samozadovoljevanje sprevrže v obsedenost in nezdravo početje? Kje je meja?

O potencialno nezdravem samozadovoljevanju govorimo, kadar gre za pretiravanje ali po pogostnosti ali po načinu: ko na primer oseba preko tega vedenja rešuje svoje globlje čustvene stiske in potrebe ter začne zaradi pogostnosti in tudi miselne obsedenosti s samozadovoljevanjem zanemarjati druge aktivnosti, ter postane to vedenje (na primer preko dražljaja internetnih seksualnih vsebin) celo ovira za izvrševanje delovnih, družinskih obveznosti, druženje z ljudmi in vpliva tudi na spolne odnose. Takrat je to že spolna motnja, ki bi jo lahko imenovali kompulzivno samozadovoljevanje in se mu človek zelo težko odreče, saj ima bistvene značilnosti odvisnosti. Seveda je nezdravo tudi, če je način samozadovoljevanja takšen, da ogroža zdravje osebe.

Ali stroka samozadovoljevanje priporoča ali odsvetuje?

Stroka samozadovoljevanje priporoča, saj ga opredeljuje kot naravno spolno vedenje in ne abnormnost, kot sem že večkrat poudarila, saj preko spoznavanja lastne seksualnosti oseba širi spolni interes na drugo osebo. Nikakor pa ne drži, da bi prakticiranje samozadovoljevanja vodilo v prezgodnje spolne odnose.

V čem vi vidite prednosti in slabosti samozadovoljevanja?

Prednosti samozadovoljevanja je kar precej in nekaj sem jih že prej omenila: zmanjša občutek psihične in telesne napetosti, prinaša občutek sproščenosti, omogoča večji stik z lastno seksualnostjo in seksualnimi občutki, oseba se počuti bolj “domača“ z odzivi lastnega telesa, ni obremenjena s strahovi pred morebitno spolno neadekvatnostjo ali tremo pred spolnim odnosom, ugodno vpliva na pozitivno samopodobo … Samozadovoljevanje je lahko tudi edina spolna dejavnost pri nekom, ki nima partnerja/partnerke ali je spolni odnos zaradi telesnih bolezni celo odsvetovan, lahko pa je samozadovoljevanje tudi priprava za spolne odnose v prihodnosti. Ženska, ki ima težave z doseganjem orgazma, lahko poleg tega preko samozadovoljevanja najde pravi način zase, ki ga kasneje posreduje partnerju, da ve, na kakšen način naj jo vzburi in pripelje do orgazma. Moški, ki ima težave s prezgodnjim izlivom, pa se lahko preko samozadovoljevanja uči kontrole.

Slabosti ali “pasti“ samozadovoljevanja pa bi bile, ko postane samozadovoljevanje samo sebi namen, ko se to vedenje sprevrže v odvisnost in se mu oseba ne zmore odreči. Neustrezno je tudi, kadar oseba pri samozadovoljevanju uporablja določene predmete, s katerimi lahko spolovila poškoduje.