Američan Kent Stephenson je pri komaj 21-ih letih ostal paraliziran od pasu navzdol in svet se mu je porušil, ko je izvedel, ne samo, da ne bo nikoli več hodil, a tudi, da ne bo več imel spolnih odnosov. Vsaj tako so mislili. Stephenson tri leta ni bil spolno aktiven, nato pa je nekega večera, ko je bil intimen z žensko doživel erekcijo. ''Iz nule sem v trenutku postal heroj,'' je za CNN Health povedal mladostnik. Vzrok za njegovo ponovno spolno funkcijo ni bila viagra. To so mu zdravniki predpisovali v visokih dozah, a mu je prinašala le močan glavobol. Tisto, kar mu je pomagalo, je bil električni stimulator, ki so mu ga kirurško vstavili v hrbtenico, kot del eksperimetnalne študije paralize.

Čeprav so bili njegovi prijatelji razočarani, ker so pričakovali, da mu bo stimulator povrnil sposobnost hoje, Stephenson pojasnjuje, da je zanj spolna funkcija veliko pomembnejša. ''Povedal sem jim, da hoja ni tako velika težava; danes so vozički tako napredni, da ti premikanje močno olajšajo. A da ne moreš imeti spolnih odnosov. To je resnično velika težava.''

Poleg Kenta Stephensona so zdravljenje z epiduralnim stimulatorjem v raziskovalnem centru Human Locomotion Research Center v Louisvillu (Kentucky) prestali tudi Andrew Meas, Dustin Shillcox in Rob Summers. Spopadali so se z različno stopnjo spolne disfunkcije, kljub temu pa so po vstavitvi stimulatorja vsi lahko zaživeli normalno spolno življenje.

Ta nepričakovan pozitivni učinek zdravljenja pa je odprl novo debato o pacientih s poškodbami hrbtenice: Čeprav velja prepričanje, da je ključni cilj ljudi na vozičku, da bi znova shodili, številni invalidi trdijo, da je stvar, ki jo zdravniki poimenujejo kot ''sekundarne posledice'' paralize – torej spolna funkcija, nadzor mehurja in črevesa ravno tako pomembna kot hoja, če ne celo bolj. ''Govoril sem s številnimi paraliziranimi moškimi in vsi pravijo, da nočejo znova hoditi, ampak preprosto želijo 'tisto stvar' nazaj,'' je povedal Meas.

To je pokazala tudi študija opravljena leta 2004, v katero je bilo vključenih 300 pacientov paraliziranih od pasu navzdol – večinoma moških. Spolno funkcijo so uvrstili najvišje na svojo listo prioritet. Tej je sledil nadzor črevesa in mehurja. Željo po tem, da bi znova shodili, pa so uvrstili šele na peto mesto prioritet. Študija je bila objavljena v medicinski publikaciji Journal of Neurotrauma.
''Ni dovolj ljudi, ki bi se osredotočali na reševanje problematike, kot je spolna funkcija in nadzor črevesa in mehurja,'' je povedala vodja raziskave Kim Anderson-Erisman iz organizacije Miami Project to Cure Paralysis, ki je vse od 17. leta starosti tudi sama priklenjena na invalidski voziček. ''Dejstvo, da ne moreš hoditi, je lažji del. Ko ne moreš nadzorovati svojega mehurja ali črevesa, to pa je velik, velik, velik problem. In še vedno je opravljenih premalo raziskav za to področje.''

A počasi se stvari spreminjajo. Tako se je na primer fundacija Christopher & Dana Reeve osredotočila predvsem na financiranje raziskav ''sekundarnih posledic'' paralize. ''Če moraš z njimi živeti, zate niso sekundarnega pomena,'' je povedal Peter Wilderotter, generalni direktor fundacije. ''Že danes lahko izboljšamo življenja in to so nujne spremembe razumevanja paralize.''

Stephenson se z njim strinja in pravi, da ima veliko srečo, da je lahko bil del eksperimetnalnega zdravljenja, saj mu je stimulator popolnoma spremenil življenje. ''Nekoč sem bil na zmenku in sem ves čas le razmišljal o tem, da se kasneje ne bom mogel izkazati. Sedaj grem ven, se zabavam in če pride do tega, sem pripravljen.''

Stimulator mu je tudi izboljšal nadzor nad mehurjem in črevesom. Pred vstavitvijo je Kent občasno odvajal, ne da bi si tega želel. ''Pogovarjal sem se, pogledal navzdol in videl: ''O, ne, povsod je mokro.'','' je pojasnil. Danes pa je njegov nadzor nad uriniranjem in odvajanjem blata skoraj tako dober kot pred nesrečo. To pa ni pomembno le za kvaliteto njegovega življenja, a tudi za dolžino življenja. Preveč poln mehur lahko namreč vodi do usodne okužbe krvi ali poškodbe ledvic.

Tako si želi, da bi sredstva za raziskave paralize v prihodnje bolj usmerjena bolj v odpravljanje teh težav. ''Seveda si želim nekoč shoditi. A že s tem, da se mi je povrnila spolna funkcija in nadzor mehurja in črevesa, sem veliko srečnejši.''