Koncept spolne kompulzivnosti se je razvil v zadnjih 20 letih in označuje osebo, ki kompulzivno išče spolne izkušnje in ki svojega spolnega vedenja nima pod nadzorom. Če do spolnosti ne pride v trenutku, ko se mu to zahoče, se takšen človek psihično počuti slabo, je jezen in razdražljiv, ima občutek, da je pod velikih stresom. O tem, kaj so vzroki spolne kompulzivnosti, kakšni so njeni simptomi in kako seksologi zdravijo spolno kompulzivnost, pa smo povprašali seksologinjo Ireno Rahne Otorepec, dr. med.

Kaj je spolna kompulzivnost in kako je strokovno definirana?

Strokovnjakom s področja seksologije se zdi izraz spolna kompulzivnost primernejši kot izraz spolna zasvojenost. Sicer pa pod spolno kompulzivnostjo pojmujemo spolno vedenje, ki ga oseba nima pod kontrolo. Pri posamezniku se izraža prek ponavljajočih se intenzivnih spolnih fantazij, masturbacije, tudi promiskuitetnih spolnih odnosov, zasvojenosti s pornografijo (tudi internetno) ali seksom po telefonu. Značilnost kompulzivnosti je, da ta spolna vedenja naraščajo po pogostnosti in intenzivnosti in se jim posameznik ne more upreti in s tem vedenjem prenehati. Poleg tega negativno vplivajo na osebno življenje, povzročajo psihične, družbene posledice, destruktivno vplivajo na partnerski odnos.

Je spolno kompulzivnih več moških ali žensk in zakaj?

Raziskave na ameriški populaciji so pokazale, da imajo moški štirikrat pogosteje to motnjo. Raziskovalci ocenjujejo, da naj bi bilo kar od šest do osem odstotokov Američanov spolno kompulzivnih. Ko so raziskovali uporabnike online seksualnosti, ki se je z rabo interneta zelo razširila, so raziskovalci opredelili tri tipe: prvi so zgolj radovedni in seksualno eksplicitne materiale uporabljajo za popestritev spolnega življenja ali za zabavo. Drugi tip so tisti, ki imajo že osebnostno nagnjenost za spolno kompulzivnost, saj imajo že utečen vzorec nekonvencionalne spolne prakse – na primer preokupiranost s pornografijo, številne spolne partnerje/ke, kratkotrajne zveze. Tretji tip pa so tisti, ki ne bi imeli težav, če ne bi bilo »izziva« z internetom.

Ali se spolna kompulzivnost smatra za duševno bolezen?

Zaenkrat tega vedenja ne enačimo z duševno boleznijo in v Mednarodni klasifikaciji bolezni nima svoje diagnostične kategorije. Pogosto so prisotne še druge psihične motnje – zlasti odvisnosti, na primer od alkohola, in razpoloženjske motnje.

Kaj so najpogostejši vzroki, da nekdo postane spolno kompulziven? Je to pridobljeno ali prirojeno?

Težko bi govorili o prirojenosti. Lahko pa rečemo, da so osebe s to motnjo »čustveno nepismene«, kar pomeni, da težko prepoznavajo svoja čustva, občutijo le močno nelagodje in iščejo v spolnosti sprostitev. Pod temi simptomi moramo raziskati osebnost človeka, njegove stiske, ki imajo običajno globoke korenine.

Občutki, ki zadenejo v srčiko problema, so občutki zapuščenosti, neljubljenosti, nesprejetosti, ki izvirajo iz otroštva. Pogosto imajo te osebe v preteklosti spolne zlorabe, težave v zvezi s spolno identiteto. Biološko pa spolno kompulzivnost povezujejo z znižanjem serotonina v možganih.

Kakšni pa so simptomi spolne kompulzivnosti? Na katere znake moramo biti pozorni?

Pod »hiperseksualnostjo« se po navadi skriva velika čustvena ranljivost, močni občutki sramu, jeze, občutki izgube kontrole, nezmožnost navezave pristnih in trajnih intimnih odnosov. Osebe s to motnjo uporabljajo seks kot nekakšno univerzalno zdravilo. Več kot 90 odstotkov oseb s to motnjo ne zmore pristne in trdne navezave z drugo osebo, tako lahko rečemo, da je spolna kompulzivnost motnja odnosov. Običajno gre za navidez uspešno osebo, vendar je to zgolj fasada.

Ljudje, ki so spolno kompulzivni, se sicer trudijo, da bi tako vedenje omejili ali z njim prekinili, a so poskusi neuspešni. Velikokrat povedo, da potrebujejo nekakšen občutek vznesenosti, ki jim ga da spolna aktivnost te vrste. Želja po spolni aktivnosti je zelo izražena, je kot nekakšna nuja za te osebe. Navadno takšno vedenje zelo negativno vpliva na partnerstvo, na spolne odnose. Običajno osebe, soočene z razkritjem kompulzivne spolnosti, sprva takšno vedenje odločno zanikajo, jim pa psihološko sproža občutke krivde in obžalovanja. Najpogosteje nujo po takem vedenju te osebe izkusijo, kadar so zelo jezne, tesnobne, potrte, celo depresivne. Običajno se take osebe angažirajo v več različnih spolnih aktivnostih.

Kako se osebo s spolno kompulzivnostjo zdravi? Ali obstajajo kakšna zdravila, posebne terapije ...?

Običajno je potrebna daljša individualna psihoterapija. Zelo pomembno je, da oseba počasi izgubi strah pred intimnostjo, zmore kontrolo, povečuje svoje sposobnosti za bolj zdrave medosebne odnose. Ker je spolna kompulzivnost dolgo časa, tudi leta, osebi zmanjševala notranjo napetost , ga »tolažila in varovala« pred negativnimi čustvi, se ji oseba zelo težko odpove. Prek dobrega terapevtskega odnosa s terapevtom lahko oseba postopoma ureja čustveni kaos, ki vlada v njegovih medosebnih odnosih. Psihoterapija mora predstavljati varno okolje, da se negativni občutki, ki so vezani na izkušnje v preteklosti, lahko izrazijo. Oseba mora prevzeti odgovornost za svoja vedenja in posledice, biti sposobna samoobvladovanja, sprejeti boleče občutke kot del sebe. Kadar so notranje napetosti izredno obremenjujoče za bolnika, lahko pomagajo tudi antidepresivi.

Ali se lahko oseba s spolno kompulzivnostjo povsem pozdravi?

To je v prvi vrsti vezano na trajanje simptomatike, ki pa je po navadi dolgotrajna. Te osebe so nagnjene k ponovitvam – recidivom. Izkušnje tujih strokovnjakov kažejo, da je odpravljanje simptomov zelo povezano z globino posameznikove osebnostne ranljivosti.