Njihova pogostnost se povečuje sorazmerno s višanjem starosti ljudi: če bi vsi živeli do 100 let, bi imelo demence od 40 do 50 odstotkov vseh ljudi. Dobro poznavanje demenc je torej v nacionalnem interesu.

Po oceni strokovnjakov gre namreč pričakovati, da bodo demence vedno večje breme za Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in posledično za celo državo. Racionalizacija stroškov pa bo mogoča le z dobro diagnostiko in epidemiologijo demenc ter z jasnimi smernicami za oskrbo bolnikov z demenco.

Pod imenom demenca se "skrivajo" različni pridobljeni in najpogosteje tudi napredujoči simptomi in znaki, ki se najpogosteje kažejo kot upad najmanj dveh umskih sposobnosti, na primer spomina, presoje ali računanja, in povzročijo pomembno oviro ali nezmožnost samostojnega vsakodnevnega življenja. Demence se delijo na klasične demence, ki so počasneje napredujoče (smrt nastopi 5 do 15 let po diagnozi), in hitro napredujoče demence, pri katerih lahko nastopi smrt v nekaj tednih do nekaj mesecih, kdaj letu ali dveh.

Med klasičnimi demencami so alzheimerjeva bolezen, bolezen Lewyjevih telesc, frontotemporalne demence in vaskularne demence. Med hitro napredujočimi pa je pogosta Creutzfeldt-Jakobova bolezen, avtoimune bolezni, kot so encefalitisi zaradi protiteles proti kalijevim kanalom, zaradi lupusa, zaradi Sjogrenovega sindroma, paraneoplastične oblike, nekateri virusi npr. herpes ali subklerozantni encefalitis.

Diagnostika sloni predvsem na klinični oceni osebnostnih in kognitivnih sprememb. Ker pa so te značilnosti ljudi pogojene z govornim jezikom in moralnimi normami vsakega posameznega naroda, diagnostika, zdravljenje, oskrba in spremljanje bolnikov z demenco slonijo v primeru Slovenije izključno na slovenskem jeziku in na moralnih normah slovenskega naroda oz. na domačih zdravnikih, pojasnjujejo v KC.

Epidemiologija demenc je v Sloveniji v veliki meri nedorečena, in to navkljub temu, da naj bi bilo na podlagi tujih izračunov pri nas več kot 20.000 ljudi z demenco.