Ja, veliko bolj od depresivnega sedenja za zvezkom je zabavno odpreti telefon, skrolati in si dopisovati. Ampak ravno zato, ker je dopaminski hit vedno na dosegu roke, postane delo 10-krat bolj zahtevno in neprijetno. Točno vem, kako je. Distrakcije so res velik problem, z vsako posodobitvijo algoritma pa se je še toliko težje boriti proti njim.

Zakaj so distrakcije tako močne?

Če na Toku večinoma kritiziramo online guruje, ki bi ti radi prodali svoj način učenja kot edini pravilen in učinkovit, je treba priznati, da imajo glede distrakcij večinoma prav. Algoritem cilja točno na naš primitivni del možganov, ki se ne more upreti najlažji poti do užitka. 

Naši možgani so pač sprogramirani za pradavnino, kjer je to imelo smisel. Zakaj bi pet ur hodil po jagode, če ti rastejo na vrtu? Itak izbereš tisto, kar ti da najhitrejši rezultat. Problem je, da v današnjem svetu, kjer so nagrade in stimulacije ves čas na dosegu roke, ta nagon niti približno ne deluje več. 

Dopaminski hit, ki ga dobiš med skrolanjem, je pač veliko lažje dosegljiv kot užitek, ki ga začutiš, ko se končno naučiš snov za test ali narediš tisto zoprno domačo nalogo. Možgani sami od sebe vedno izberejo instant zadovoljstvo, ne dolgoročne koristi. 

Distrakcije ti vzamejo vso voljo do dela

Največji problem distrakcij ni to, da z njimi izgubiš veliko časa. Veliko bolj nevarno je to, da ti vzamejo vso motivacijo za delo. Možgani so preplavljeni z užitkom, zato se ti zdi delo še bolj bedno in nezanimivo. Zakaj bi zdaj hodil čez ves gozd po tisto jagodo, če si se že najedel teh z vrta?

Tako padeš v začaran krog doom scrollinga – bolj kot se pustiš motiti hitrim užitkom, manj volje imaš za doseganje bolj oddaljenih ciljev in bolj si dovzeten za nove, še bolj intenzivne distrakcije. Začne se s tem, da odpreš sporočilo, ki si ga ravno dobil, konča pa na reelsih ali TikToku. Na koncu si tako stimuliran, da se ti še to, da bi pogledal več kot 10-sekundni video, zdi dolgočasno. 

Oteži si pot do distrakcij!

Najhuje je, da se racionalni del možganov v celotnem procesu še vedno zaveda, da zapravljaš čas; od teh hitrih užitkov na koncu nimaš prave zadovoljitve, ker je v ozadju ves čas krivda, ker ne delaš tega, kar bi zares moral. Zato se reče doom scrolling – iskanje naslednjega fiksa in hkraten občutek obupa. 

Rešitev je preprosta, ampak niti približno enostavna. Oteži si pot do neefektivnih distrakcij. Telefon daj na tiho in v drugo sobo. Blokiraj tiste strani, ki te najpogosteje zvabijo stran od delovnega procesa. Naredi si poseben profil za delo, kjer ni zaznamkov in bližnjic do socialnih omrežij. 

Ideja je, da si otežiš pot do najbolj enostavnih užitkov. Več napora kot moraš vložiti v to, da prideš do instant gratifikacije, manj verjetno je, da jo boš izbral namesto tega, kar moraš zares narediti. Če okoli jagod na vrtu postaviš bodečo žico, se ti bo mogoče vseeno dalo sprehoditi čez gozd do tistih, ki bi jih moral obrati.

Digitalna higiena

Super taktika je tudi, da si postaviš jasne časovne meje glede uporabe distrakcij. Kot smo že napisali, je največji problem to, da ko enkrat možgane prenasičiš z instant užitki, vse ostalo postane desetkrat manj zanimivo. Jasne meje ti pomagajo, da se prenasičenost z dražljaji ne bo zgodila, dokler delo ne bo narejeno. Meni zelo pomaga, če zjutraj do 12. ure ne odpiram problematičnih aplikacij ali zvečer po šesti izključim telefon. 

Manj kot se nažreš instant dopaminskih bombonov, lažje se boš osredotočil na užitek v opravljanju svojih obveznosti. 

Distrakcije so del življenja

Distrakcije so pač postale del življenja. Če želiš ostati (digitalno) socializiran, se jim ne boš mogel povsem izogniti. Ne smeš pa jim pustiti, da živijo tvoje življenje namesto tebe; uporabi pametne taktike in nekaj discipline, da si povrneš fokus. 

Ko enkrat zmoreš potegniti mejo med instant užitkom in resnim delom, pa se zgodi še ena pomembna stvar – tudi digitalni bombončki postanejo veliko bolj prijetni, ker zadaj ni tistega občutka krivde, da zapravljaš čas in odlašaš s pomembnejšimi opravki. 

Doom scrolling obstaja samo, če skrolaš, ker se izogibaš nečemu drugemu. Ko enkrat znaš sam potegniti mejo, šele ugotoviš, koliko zares lahko narediš in kako zadovoljen si lahko s sabo; tako med delom kot med skrolanjem po TikToku. Maš to!