Digitalni svet ti omogoča, da bežiš

Od tehnologije smo odvisni tako na področju dela kot na področju zabave. To je problem – sploh ker ista naprava predstavlja sredstvo za produktivnost in sredstvo za sproščanje. Srž problema je v tem, da lahko v nekaj klikih iz resne zadolžitve, ki jo moramo opraviti, preklopimo na prijetne in zasvojljive vsebine. Občutek stresa, ker zamujamo z oddajo seminarske? Gremo skrolat. Manjko inspiracije? Odprimo instagram. Občutek obupa in preobremenjenosti? Youtube je en zavihek stran. Posledica je nesposobnost fokusa in stalno bežanje pred obveznostmi; "doomscrolling" dobro opiše ta beg. V vsebinah niti ne uživamo več, a so hkrati najenostavnejše zatočišče pred zadolžitvami in lastnimi čustvi.

Blokiraj, a ne le aplikacij

O tehnikah, ki blokirajo dostop do socialnih omrežij in omejijo to odvisnost, smo na Toku pisali že dovolj (tudi v tem članku [link do izgorelosti]). Na kratko, socialna omrežja povečujejo tvoj stres; sploh zato, ker uničujejo tvoj fokus in posledično tvoje zavedanje lastne kompetentnosti. Pa tudi zato, ker vsebina, sploh nezdravo fetišiziranje "hustlanja" in trdega dela, ustvarja popolnoma nerealistična pričakovanja glede zadolžitev, stresa in izgorelosti. Poleg izbrisa aplikacij se splača torej blokirati račune, ki te spravljajo v dodaten stres in nižajo samopodobo.

Pot ven je pot skozi

Pred čustvi nikoli ne moreš zbežati; tudi če boš namesto učenja ali pisanja odprl še tako prijetno in zanimivo vsebino, bo občutek zapravljanja časa, nesposobnosti in gnitja vedno zmagal. Beg v vsebine nas nikoli ne bo zares osrečil, neprijetni občutki pa bodo slej kot prej premagali še tako močen in prijeten vir dopamina.

Če želiš premagati stres in predvsem vsa negativna čustva, ki ga spremljajo, rešitev ne bo prišla preko bega v užitek; edina pot iz občutkov je pot skozi njih. Če občutke poskušaš zakriti s pomočjo družabnih omrežij ali igric, se bo stres dolgoročno samo še poslabšal; občutkov nisi predelal, niti nisi opravil obveznosti, kar pomeni, da so se čustva nabrala, delo ostalo neopravljeno. Ker je odgovor na nov naval negativnih čustev pogosto še večji beg v digitalni svet, se naša odvisnost od tehnologije in močnih dražljajev poveča, sposobnost fokusa poslabša, na neki točki pa niti najboljši digitalni fiks ne more več zakriti obupnega stresa, v katerem smo se znašli.

Ne beži v digitalni svet

Naslednjič, ko te ob praznem Wordovem dokumentu ali na prvi strani debelega učbenika začne grabiti panika, poskusi torej premagati željo po tem, da bi zgrabil telefon in se zamotil z nečim bolj prijetnim; namesto tega preprosto sedi z občutki, jih začuti in se ne bori proti njim. Borba proti stresu redko pomaga; zgodi se le, da se začnemo bati samega stresa, ne le naloge, ki jo moramo opraviti. Strah pred strahom je potem velik razlog za razvoj resnejših težav z delom, sploh paralize pred velikimi nalogami, velika energijska potratnost takšnega upiranja pa nas lahko sama po sebi vodi v izgorelost – tudi če nismo realno naredili nič. Pri tem ti lahko pomaga dnevnik, v katerega beležiš svoje čustvene odzive ob soočanju z obveznostmi; če napišeš na papir, lažje osmisliš in ponotranjiš svoje avtomatske notranje odzive.

Odnos do stresa je ključnega pomena

Sposobnost obstajanja s svojimi občutki brez bega v distrakcijo je čuječnost, najlažje pa se je naučiš z redno meditacijo; že tri minute na dan ti pomagajo, da izboljšaš svojo zmožnost mirnega sprejemanja svojega notranjega dogajanja. O čuječnosti in meditaciji bomo več pisali v prihodnjih mesecih; v tem članku se bomo osredotočili še na en izredno pomemben korak, ki ga lahko narediš v svojem boju s stresom: preoblikovanjem svojega odnosa do njega. Eno je sposobnost sprejemanja čustev, drugo pa je oblikovanje boljših oz. bolj uporabnih mentalnih modelov.

Opazuj svoj samogovor

Če stres vidiš kot grožnjo in nekaj, čemur želiš ubežati, se hitro razvije strah pred stresom, ki je sam po sebi hud vir stresa; na vsak način se želiš izogniti nelagodju in pritisku, in ravno ta želja po izogibanju je velik, stalen vir pritiska. Poskusi na stres gledati drugače; kot na telesni odziv, ki ti skuša pomagati. Že s spremembo samogovora, ki stres vidi kot dobronameren odziv, ki te motivira in napolni z energijo, ne kot nevšečnost, lahko precej zmanjšaš svoje trpljenje ob kupu neopravljenih nalog. Podobno je lahko samogovor, ki dvomi v tvoje sposobnosti (Ne morem, ne bo mi uspelo) ali zahteva biti popolnost (Moram biti popoln, tako kot drugi) velik razlog za še slabšo produktivnost, nižjo samopodobo in posledično še večjo količino negativnega stresa. Tud pri samogovoru pomaga, da ga zapišeš – ja, vse grde misli o sebi, ki se pojavijo – in jih zatem preubesediš v nekaj bolj pozitivnega. Namesto označevanje sebe kot nesposobnega si na primer reči (in zapiši!), da je izziv res velik, ampak da veš – tudi iz preteklih izkušenj – da boš ta izziv lahko premagal. Namesto želje po tem, da bi bil popoln, motiviran in samodiscipliniran guru, pohvali male izboljšave. Kar si govoriš, se zapiše v tvoje nezavedno; če so tam negativni programi, se bo težko spraviti k delu.

Kdaj pa je preveč?

Če te stres paralizira do te mere, da ne znaš več videti poti ven, tudi po iskanju rešitev in preizkušanju različnih strategij, ti lahko zelo pomaga tudi pomoč strokovnjaka. Sploh psihologi, ki pomagajo razdelati tvoj notranji strah, ki je pogosto za stresom, in hkrati znajo svetovati in voditi pri počasnem sestavljanju boljšega življenja, so lahko nepogrešljivi. Prijatelji seveda pomagajo, a velikokrat nimajo znanja ali izkušenj, da bi ti lahko stali ob strani na tej poti. Obvladovanje stresa je veščina – vadiš pa jo lahko samo tako, da od njega ne bežiš.