"Ne govori, ne zaupaj, ne čuti"

Otroci, ki odraščajo v družini, kjer je eden od staršev (ali celo oba) zasvojen z alkoholom, v prvi vrsti spoznajo, kaj pomeni nepredvidljivo okolje. Nikoli namreč zares ne vedo, kaj lahko pričakujejo naslednjega dne, kakšno bo vzdušje, ko se vrnejo iz šole, kakšni bodo odzivi zasvojenega starša, kako se bo ta odzval nanj, kaj se bo zgodilo ... V nekaterih primerih je prisotno tudi fizično in spolno nasilje. Otroci tako odraščajo v nedoslednosti, nezanesljivosti, kaosu, sramu in strahu, zaradi česar njihove potrebe ne morejo biti izpolnjene oz. zadovoljene. 

Ker starši zaradi lastnih težav otrokom ne morejo namenjati pozornosti in čustvene podpore, ti zelo težko ponotranjijo zdrave vzorce. Ob pomanjkanju pozitivnih temeljnih odnosov pa zelo težko razvijajo funkcionalne odnose v odraslosti. Takšni otroci pogosto prinesejo vso čustveno zapuščino otroštva s seboj v odraslost in pri marsikom se pokažejo težave v nezdravih medosebnih odnosih, prenajedanju, deloholizmu, igrah na srečo, zlorabah drog, duševnih motnjah ... Pogosto so tudi sami bolj izpostavljeni tveganju za razvoj alkoholizma v odraslosti ali pa se poročijo s partnerjem alkoholikom. 

Postaršeni otroci

V takšnih družinah se zabrišejo zdrave meje čutenj, misli in vedenj. Otroci alkoholikov imajo to nesrečo, da ne morejo imeti otroštva oz. biti samo brezskrbni otroci. Že od malega so obremenjeni s skrbmi, odgovornostmi in občutkom sramu. Pogosto nimajo prijateljev, pa tudi če jih imajo, jih ne morejo pripeljati domov, saj je dom nepredvidljiv ali pa jim starši tega ne dovolijo. Če je otrok v družini več, lahko igrajo različne vloge, od katerih pa nobena ni zdrava. Najstarejši otrok pogosto prevzame odgovornosti in naloge staršev, kljub temu da jim morda še ni kos. Poskrbeti mora za svoje sorojence, kuhati in pospravljati in včasih tudi skrbeti, da bo mama/oče pravočasno vstal/a. 

V nekaterih primerih postane tudi čustveni partner staršu, ki ni alkoholik, saj mora nadomestiti njegovo vlogo. S tem pa je še enkrat oropan otroštva in prezgodaj prisiljen odrasti. Mlajši otrok lahko prevzame vlogo 'upornika', 'zasanjanega in umaknjenega otroka', 'grešnega kozla' ali 'družinskega klovna', ki svojo bolečino skriva za specifičnim vedenjem. To pa je le oblika klica na pomoč.

V takšnih družinah se veliko vrti tudi okoli obrambnega mehanizma zanikanja. Ne glede na to, ali alkoholik zanika dejstvo, da ima težave, ali družinski člani zanikajo resnost njegovega stanja – zanikanje je za družinsko dinamiko prav tako škodljivo, kot je škodljiv alkoholizem sam. Za družino je to sramotna skrivnost, ki se jo močno trudijo prikrivati. 

Prav tako morajo otroci pogosto zanikati svoje občutke žalosti, strahu, jeze, da bi lahko sploh preživeli v takšnem okolju, saj se celoten družinski sistem vrti okoli alkohola. Ker je otrok poln potlačenih čustvenih vsebin, se posledice lahko kažejo v psihosomatskih težavah, kot so: pogosto zbolevanje, bolečine, mokrenje postelje, agresivni izbruhi, samopoškodovanje, tesnoba in depresije, učne težave ... 

Alkoholne družine pogosto nimajo pravil in potrebnih razmejitev, a ravno te zagotavljajo otroku strukturo in občutek varnosti. Otroci se s pomočjo pravil in okvirjev naučijo, kaj se od njih pričakuje, zato jim pomagajo tudi pri samoregulaciji in vedenju na družbeno sprejemljiv način. Ker pa starši alkoholiki živijo v 'svojem svetu', niti ne opazijo, kaj se z njihovimi otroki dogaja. 

Zaradi tega otrok dobi občutek, da je neljubljen, nevreden ljubezni in nepomemben. Zlasti manjši otroci pogosto zmotno verjamejo, da so sami krivi za stanje v družini. Nekateri si domišljajo, da starš pije zaradi slabih ocen v šoli, zato so prepričani, da jih bodo starši imeli raje, če bodo popolni. 

Kaj je značilno za posameznike, ki so odrasli v družini, kjer je prevladoval alkohol? 

V odraslost prinesejo vzorce in vloge iz otroštva, obrambne mehanizme in strategije preživetja. Imajo večje tveganje za razvoj depresije in tesnobnih motenj, asocialnega vedenja in vedenjskih težav. Pretirano se odzivajo na spremembe, nad katerimi nimajo vpliva. Nenehno iščejo potrditve in čutijo, da se razlikujejo od drugih. So nadpovprečno odgovorni ali nadpovprečno neodgovorni. Imajo občutek praznine in se težko sprostijo. Postanejo lahko odvisni od vznemirjenja in so impulzivni. Imajo strah pred avtoriteto. 

Prestrašijo se osebne kritike in jeznih ljudi. Zanemarjajo lastne potrebe. Težko se spoprijemajo s težavami in izzivi. Na življenje gledajo kot žrtev in ne nekdo, ki ima stvari v svojih rokah. Imajo nizko samopodobo in se bojijo zavrženosti. Pogosto se zapletejo z ljudmi, ki so čustveno nedostopni. Nekateri tudi sami postanejo alkoholiki ali se poročijo z osebo, ki ima težave z zasvojenostjo. 

Alkoholizem je uničujoč – tako za posameznika, družino kot tudi za družbo. V nasprotju z različnimi boleznimi in motnjami pa se naša družba v zvezi z alkoholizmom še vedno spopada s stigmo, ki preprečuje iskanje pomoči. Alkoholizem prizadene vso družino, zato morajo biti pri okrevanju alkoholika vključeni vsi družinski člani. Zgodnje oz. pravočasno reševanje težav lahko z veliko mero razumevanja, podpore in ljubezni prepreči, da bi alkoholizem trajno škodoval družinskim odnosom. 

Viri: Understanding alcoholism within families, FamilyFirst Intervention / Alcoholic Family, Psychcentral