Pri tako občutljivih temah se včasih znajdemo v stiski in ne vemo, kako se vesti, kaj govoriti in kako se sploh odzvati – še posebej, če nam zaupa svoje težave kdo od najbližjih prijateljev. To je nekaj povsem normalnega, saj imajo teme o duševnem zdravju marsikje še vedno negativen prizvok. 

Po drugi strani pa lahko v želji pomagati bližnjemu nehote in nevede prevzamemo preveliko breme in odgovornosti, ki jim nismo kos. V nadaljevanju so izpostavljena ključna vodila, s katerimi si lahko pomagaš pri tovrstnih temah.

Kako se odzvati in podpreti prijatelja, ki ti zaupa svoje težave z duševnim zdravjem?

→ Sočutno poslušaj: ko se ti nekdo odpre s tako ranljivo temo, ne razmišljaj, kaj mu moraš odgovoriti, temveč mu daj prostor, da izrazi svoje doživljanje. 

Izogibaj se prekinjanju, vmešavanju s svojimi izkušnjami, deljenju predpostavk, minimaliziranju občutkov ali obsojanju. 

Vse, kar v takšnem trenutku potrebuje prijatelj, so sočutje, varnost in občutek, da je razumljen, sprejet. Med pripovedovanjem lahko vsake toliko prikimaš in ovrednotiš njegovo doživljanje. 

»To mora biti res težko zate ...« »Ni ti lahko, ampak si res pogumen. Saj veš, da sem ob tebi, ko me boš potreboval/a.«

 → Daj občutek varnosti in zaupanja: ob takšnih temah se lahko oseba na drugi strani počuti zaskrbljena, da je delila preveč in jo je morda strah, da ne bo razumljena. 

Način, s katerim se lahko odzoveš na takšne pomisleke, je: »Vesel/ sem, da si mi to zaupal/a.« Ali pa: »Hvala, ker si to delila/a z mano.« 

Na ta način daš potrditev, da ti oseba lahko zaupa, da jo razumeš in z njo sočustvuješ.

→ Potrdi doživljanje: nikoli ne pozabi, da morajo osebe s težavami v duševnem zdravju zbrati precej poguma, da z nekom delijo svoje izkušnje in pogosto se ob tem počutijo osamljene, čudne, nevredne … 

Ne glede na to, s čim se borijo, je pomembno, da potrdimo njihovo doživljanje in ne zanikamo tega, kar čutijo, mislijo. Nikoli ne reci: 

»Ah, spet pretiravaš, zakaj si tako občutljiv/a? To pa res ni nič takšnega. Meni je še huje, pa ne govorim o tem.« Čeprav včasih tovrstne besede pridejo same od sebe, ker želimo osebo potolažiti, se raje ugrizni v jezik in reci: »To, kar doživljaš, zveni res težko. Mi lahko poveš še kaj več o tem?«

→ Vprašaj, kaj potrebuje: včasih so vse besede odveč in bolj kot to spregovorijo dejanja. Sedenje v tišini skupaj, skodelica toplega čaja, sprehod, klic zvečer ali objem. 

Ni nujno, da gre za velike stvari, a nekomu lahko v takšnih trenutkih veliko pomeni že samo bližina, ki daje občutek, da ni sam. Seveda pa je pomembno, da o tem povprašamo, saj ima vsak svoje potrebe. »Potrebuješ objem?« »Si za kratek sprehod?« 

→ Ne pozabi, da ne moreš rešiti vsega: včasih se zgodi, da si v preveliki želji pomagati drugemu nakopljemo stres in skrbi. Ne smemo pozabiti, da sta naša odgovornost in tudi zmožnost pomoči omejeni. 

Prijatelju lahko stojimo ob strani, lahko nudimo nasvete, a v primeru težjih stisk svetujemo tudi dodatno strokovno pomoč, če opazimo, da je to potrebno. 

Vir: YoungMinds